Neizprosen in lep, ta svet,
s pticami, ki spijo v dlani.
Igranje v temi postaja igra
dneva, odpirajoči se krog.
Zaspim in se prebudim
v pokrajini, kjer se nad agrumi
dvigujejo meglice po spiralnem
sprejemanju vdiha in izdiha,
ob veliki vodi, ki je ženska.
In se polnim. Z vsakim trenutkom bolj.
Zajemam vedno več prostora
in življenja v njem.
Po nesrečnem ključu ne pripadam.
Po istem ključu moram ljubiti:
Bog, Eros, je v vsaki kaplji dežja,
ki izpira otožnosti in budi molk
v pregretih očeh. Več sonc
se objema brez rok. Tam. In tu.
Igranje v temi postaja praznik dneva,
in ti, vedno z enim samim dihom,
njegovo središče.
Viri: Lucija Stupica: Čelo na soncu, Študentska založba, 2000
