Celjska Mohorjeva družba je poskrbela za izid čudovite knjige z naslovom: Lučka na klekljarskih počitnicah, ki jo je ustvarila pisateljica Tončka Stanonik.
Avtorica knjige je zapisala:
"Z Lučkinim spremljanjem klekljarskih počitnic pri dedku in babici sem opozorila na delček življenja, ki v taki obliki, kot sem si ga zamislila v tej knjigi, kmalu izginil. V pripoved sem poskušala zajeti čas zadnjih desetletij zdaj že minulega 20. stoletja. Lahko pa bi segla še nekaj desetletij nazaj in kleljarske zgodbe bi bile spet nekoliko drugačne.
Včasih se je klekljanje večinoma poučevalo tako, da so mame ali babice, tudi tete in starejše sestre učile mlajše, vedno je morala biti oseba v vlogi učitelja zelo potrpežljiva z učenci. Vendar niso klekljale samo žene in dekleta. Da bi bil pri hiši mir; posebno pozimi, ko se kopica otrok ni imela kje igrati in jih je bilo treba zaposliti, so jim v klaljarskih območjih dali v roke kleklje. Pa spet tega niso počeli samo zaradi ljubega miru. Ko so odrasli nesli prodat čipke, so v ruto zavili tudi delo otrok. Kakšen dinar so si tako prislužili tudi otroci. Ta daljši čas sem vam želela vsaj nekoliko približati z dedkovo zgodbo. Je čisto resnična.
Nekoč mi je oče pokazal hišo, kjer so klekljali vsi domači fantje, še več, po bližnji in daljni okolici so bili znani zaradi svoje natančnosti. A zgodilo se je drugače: če otroku delo ni šlo od rok, je na primer potrgal vse kleklje. Neki zelo učeni gospod pa se je kot deček klekljanju uprl tako, da se čipko popackal s tinto…
Vidite, to so zgodbe iz naših krajev: Žirovskega, Idrijskega, Tolminskega, pa iz Selške, Poljanske doline, črnovrških hribov. Kar koli iz preteklosti sem prebrali v zvezi s klekljanjem, vse je na neki način prepleteno s služenjem denarja. Ali si lahko predstavljate, da so dekleta klekljala dolge jesenske in zimske dneve in večere? Ko se je začelo delo na polju, pa so s privarčevanim denarjem odšle na sejem in si kupile kaj lepega: obleko za bližajočo večerno noč, čevlje, svileno ruto ali celo uhane, prekrasne zamorčke…
Drage bralke, dragi bralci, več si lahko preberete v razmišljujočih besedah pisateljice Tončke Stanonik, kako je prenovljena izdaja knjige nastajala na straneh 83, 84, 85.
Zanimivo pisanje še dodatno obogatijo čudovite ilustracije Jelke Reichman.
Prijetno literarno potovanje "traja" petinosemdeset strani. Primerno je za otroke in odrasle.
Naju s hčerko je knjiga naravnost očarala, zato jo toplo priporočava v branje.
Lahko samo pritrdim mislim na hrbtni strani knjige: Lučka na klekljarskih počitnicah:
"Z belimi nitmi prepojena tradicija nas prevzame v očarljivi pripovedi o Lučkinih počitniških dogodivščinah, ko pod topljim okriljem babice in dedka ljubeče osvaja družinsko klekljarsko izročilo."
Ko takole sedim pri dediju in babici na peči, je gotovo da se bom klekljati naučila tudi jaz. Od danes naprej že znam delati kitico. Tega me je naučila sosedova Jelka, ki hodi v pravo klekljarsko šolo. Čimprej moram izvedeti, ali obstajajo take šole tudi v Ljubljani.
(Misel glavne literarne junakinje Lučke, ki nastopa v knjigi).
