"Bil je jasen, sončen dan.
"Juhuhu!" je vzklikala zajčica Marjetka, medtem ko je delala velike zajčje poskoke po gozdu."
"Poglej te brstiče na drevesih!" je rekla mama Zajklja.
"In vse polno je novih poganjkov," je rekel očka Zajec.
Mama Zajklja je bila zelo vznemirjena, ko so prišli domov.
"Pomlad je že pred vrati!" je zapela.
"Kaj je pomlad?" je vprašala Marjetka, namrščena.
"Ptice žvrgolijo, cvetlice rastejo vsepovsod," je odgovorila mama Zajklja zasanjano.
"Igramo se v potočku!" sta vzkliknila bratec in sestrica.
"Tega ne bomo rabili!" se je zasmejala mama Zajklja in obesila svojo volneno kapo in šal v omaro.
"Ali mi daš še tvojo kapo, Marjetka," ji je rekla mama.
"To pa ne, mamica!" je rekla Marjetka.
"Babica jo je spletla zame, in je moja najljubša kapa!"
Zajčica Marjetka obožuje volneno kapo, ki ji jo je spletla babica. Kape ne namerava zamenjati za nobeno drugo, čeprav bo kmalu pomlad in bo gotovo kapa pretopla. Marjetka se tudi pomladi ne veseli.
Želi si imeti le svojo najljubšo kapo. Še spala bi z njo.
Velika navezanost in prijateljstvo med babico in vnukinjo pritegne bralca k ponovnemu branju in pripovedovanju. Knjiga navdušuje tudi najmlajše, ki kapo potipajo in začutijo. Vsebino pa jim pripovedujejo odrasli.
