Maja Drolec: Besede, besede, besede… pisane besede

0
63

Prva otrokova beseda je :«MAMA.« Ko začuti, da se mama obrne k njemu, se smehlja, preplavlja ga sreča, saj čuti, da je dobro; mama bo poskrbela zanj, da ne bo lačen ali v nevarnosti, da se ne bo dolgočasil, saj ga bo mama vozila z vozičkom in lahko si bo ogledoval svet okoli sebe. Čutil bo piš vetra, na travniku bo videl cvetlice, nad njimi bodo ščebetale ptice, mimo bodo hodili ljudje, nekateri se bodo pogovarjali z mamo, tudi njemu bodo namenili kakšen: »Buci, buci, buc. Ja, kako lep otrok  pa smeji se že …« Potem otrok zraste, da lahko odide v šolo. Spet veliko besed, pogovarjanja, spoznavanja novih prijateljčkov, a zdaj se začne pisanje. Nauči se pisane besede.

Tedaj postane življenje lepše. Junaki se ponujajo kar sami: Žogica Nogica, ki zbeži z Zmajčkom, ker je ponesreči razbila babičino in dedkovo vazo, Pedenjped, ki se sam oblači, sam počeše in umije, sam gre v svet, a svečke si še ne zna obrisati, Svetlanina Sovica Oka, ki bi rada letala okoli podnevi, saj je tedaj svet bolj zanimiv, nagajiv in sproščen.

Otroci imajo pravljice radi, saj v njih vedno zmaga dobro. Junaki jim pobožajo dušo in jih opogumljajo. Ponesejo jih v pravljični svet, o katerem  sanjajo;  v njem ne zmagujejo krivice, vse je naslikano v mavričnih barvah, življenje je mavrično.

Ne znam si predstavljati življenja brez pisane besede. Jutro se prične z listanjem po časniku, iskanju novic in z dopisovanjem, delo v službi je spet povezano s pisanjem in branjem in preživljanje večera je najlepše ob branju dobre knjige.

Zadnja knjiga, ki sem jo prebrala, mi je všeč, lahko rečem, da sem se ob njej veliko naučila. To je delo novinarke in pisateljice  Irene Štaudohar; Kaj hoče ženska?

Hočem rdečo obleko./ Hočem, da je odprta in izzivalna,/ hočem, da je pretesna,/ hočem jo nositi, / dokler je nekdo ne strga z mene./ Hočem, da je brez rokavov in z odprtim hrbtom,/ ta obleka,/ tako da nikomur ni potrebno ugibati, /kaj je pod njo./ V tej rdeči obleki bi se sprehodila po glavni ulici mesta, / kot da sem edina ženska na zemlji./

Ženska si želi, da bi svojo pamet, srce, dušo in telo nosila s takšno močjo kot to obleko iz pesmi.

Knjiga je pravi literarni dragulj. Toliko smisla in življenjske sle nudi, zato je zanimiva za vsakega bralca. Nabirka je vzeta iz kultnih filmskih dialogov, življenjskih izrekov slavnih in vplivnih, predvsem pa karakterno močnih žensk. Čaka na bralca stran za stranjo. Ne izčrpava, čeprav ne dovoli počitka in vdiha. Z optimizmom polni izpraznjeno, melanholično dušo.  Tu je nekaj drobcenih cvetk;

Zsa Zsa Gabor, » Želim si moža, ki je prijazen in razumevajoč, je to preveč zahtevati od milijonarja?«

Erica Jong; V življenju ni pomembno to, koliko bolečine občutite, pomembno je, koliko veselja občutite. Vsak tepec lahko občuti bolečino.

Doris Lessing, Nora Ephron, Susan Sonrag, vsaka s svojimi biserčki v stilu… Najboljši dekletovi prijatelji niso diamanti, ampak dobri ločitveni odvetniki.

Diana Vreeland; Dobro življenje je tisto, o katerem veš, da ga hočeš, in ga sam tudi uresničiš.

Diana Athill; Najlepša stvar, ki jo naredi človeška duša na tem svetu je, da vidi. Treba je gledati, to ni nikoli stran vržen čas.

Tilda Swinton; Le če se cenimo, poznamo svojo ceno in znamo tudi ljubiti.

Jeanne Moreau; Moški so kot cvetje, najprej so zaprti in plašni in ne vedo, kje začeti; nato se odprejo in so kot ognjemet, kratkočasni in prikupni.

Robyn Davidson; Življenje je tako radostno… Če hočeš biti svoboden, moraš ves čas tvegati, igrati na srečo. Ne smeš premišljevati o varnosti. Kaj je svoboda? To, da si svoboden, da lahko rasteš in se razvijaš, eksperimentiraš, da te ne omejujejo nepomembne stvari, družba, strahovi, predsodki.

Nedosegljivi svet, Spomini na Afriko, delo Karen Blixen, nas popelje v divjino… mogoče je ne bomo nikoli doživeli v živo, pa vendar smo tam …;

Zdelo se ji je, da živi med oblaki. Sredi dneva je bil zrak nad zemljo ves živ, kakor goreč plamen; iskril se je, migotal in podvajal vsak predmet in ustvarjal čudovite fatamorgane. Visoko v tem čistem zraku si lahko dihal in srkal vase življenjsko gotovost in lahkosrčnost.

To je bila Afrika z rumenimi savanami, po katerih se je sprehajalo na tisoče bivolov, na obzorju so izginjale črede antilop, počasi so se premikale skupine slonov, kraljevali so levi in ponoči so nad travo lebdele kresnice.

Pripovedovati zgodbe je nekaj lepega, telo prepustiti naravi je pravilno, potovati brez kompasa je izzivalno, spoznati, da so leta samo številka, je pomirjevalno, ljubiti filozofijo in filozofirati ljubezen, je romantično, najti strast in srečo je sreča, pogovarjati se s prijatelji, je potrebno, pisati zgodbe je čudovito.