Da mi je dano biti val! Navaden morski val, potovati dolgo pot iz srede sebe, se vzpenjati in padati brez objokovanj!
/Saša Pavček/
Babica Mariška in dedi Jožek sta se imela rada; prisrčno in globoko, in še se imata, čeprav dedija od lanskega aprila ni več. Ustnice so poslednjič izrekle brezmejno ljubezen in zvestobo in se zaprle, vendar ljubezen najbrž ne bo umrla nikoli. Babica vsak dan poseda pred hišo na klopi, kjer sta prej posedala oba. Ob šelestenju jesensko obarvanega listja mu pripoveduje, da se je poletje prevesilo v jesen in da bo treba v hišo prinesti drva, ki jih je nacepil prejšnjo jesen. Pripoveduje mu o hčeri, zetu Jožiju, ki skrbi zanjo bolj kot za svojo mamo, in o vnukih. Spomni ga na njihove skupne sprehode v naravo. V tihih nočeh se še vedno pomenkujeta, čeprav so ustnice lani spomladi poslednjič zašepetale: »Rad te imam.«
Življenje ob Murinih rokavih je bilo od nekdaj enako in se ponavlja iz roda v rod. Vedno je bilo skromno, a ljudje imajo, tako kot v starih časih, tudi danes dobra srca. Kranjčev Jožef Koštrca je nabiral suhljad po gozdu, pomagal obdelovati njivico, dedi pa je bil mojster v delavnici. Vedno je priganjal svoji hčeri, kako kontrolirati olje pri motorju avtomobila. Bil je mehanik, specialist za motorje tistega časa; »majster« kombajnov, tovornjakov in avtov. S svojo ekipo je pred 60 leti deloval precej drugače, kot to delajo danes, a delalo se je s srcem. Bili so kot zdravniki, ki poslušajo jeklenega pacienta, kako diha, kako kašlja, če ima dovolj moči, če slučajno ne pije olja po nepotrebnem. »Motor v avtu je kot srce v človeškem telesu; vedno ga morate poslušati!« je dedi vzgajal mladino. Hčeri sta se trudili biti tudi priročni, včasih pa vseeno pomislili, da si je hudo želel imeti sina. Podobno razmišlja pesnica Saša Pavček: Nisem te odrešila. Bila sem samo hči. Gostja v domu tvoje materinskosti …
Tedaj, ko je Jožek spoznal svojo Mariško, je poslušal samo svoje srce. Živela sta skromno, a sta se imela rada, kot bi hodila po makadamu; cesta se je vila v ravni črti, levo in desno požete njive, pot zavije skozi gozdiček, v daljavi naselje, mala vasica, strehe se gnetejo, še dlje cesta z avtomobili. Znamenje, ki je obvarovalo pred kugo, ob poti pove, da so tu živeli ljudje tudi že mnogo prej; v 15. ali celo v 14. stoletju. Konjeniki so pridirjali skozi to ozemlje, pobrali nekaj pridelka revnim kmetom in odšli dalje, v vojno ali pa domov – na Koroško. S seboj, v mislih, je kdo vzel tudi mlado štirinajstletno dekle; dolgolaso, razcapano, a lepo. Kdo ve? Mogoče se je vrnil ponjo in je še enkrat dirjal po tej lepi deželi.
Tudi Jožek je prišel, on je bil z Madžarske prišel najprej v Maribor, potem v Mursko Soboto. Kar nekaj časa je tipal za smislom, verjetno se je slepil; bivam, sem … ne vem pa, od kod sem prišel, kam odhajam, kaj ureja moje organe, ne morem uganiti, zakaj sem zdaj pobit, zdaj poln zanosa, ne vem niti, kaj je pod mojimi podplati. Kak planet? Kake rudnine? Tisoč odgovorov, noben odgovor. Dvigal se je iz prepada, vsi živci so drgetali v njem. Besede tečejo, pesmi zvenijo, čebele brenčijo, sonce pada na lesena tla, zlata lisa, podolgasta, žareča, hoče prežgati tla. Vse se zgošča v neko novo življenje. Drevesa so odcvetela in začela delati sad… Vse je bilo dobro, ko sta se našla, Jožek in Mariška.
Pesek v čevljih danes Mariško spomni, da hodi že kar nekaj časa. Pot, ki ne vodi nikamor, niti domov niti na Koroško, samo v njuno hiško. Čisto sama. Okolje je preveč pisano, prepolno spominov. Nevede trči v prizor, v drevo v cvetu, goste in dolge trepalnice listov prepustijo prostor ognjenim zubljem cvetov, ki luči ne uspejo zasenčiti. Hitela je proti njunemu potočku, zatopljena v premišljanje o svobodi celo najbolj osebnih odločitev.
Živi ujeta v zanko samosti, ki se vsak dan bolj zožuje. Svoboda namreč ne obstaja niti v najbolj osebnih odločitvah, ne obvladamo smeri lastnega življenja, saj si očita, da jo mora zet Joži zdaj, v visoki starosti, večkrat peljati k zdravniku; peljal jo je na operacijo kolena in po slušni aparat. Ujela se je v trak iz tako trdnega najlona in spet s tako močnimi sponami, da ga ne bo mogla nikoli več pretrgati. Na nebu ni oblakov, ki bi ji delali družbo.
Kot bi igla preskočila na gramofonu, pomisli, da je življenje kot tračnice, po katerih drsi v tem trenutku. Vedno le naprej, a vendar z zavestjo, da obstajajo vzporedni tiri, obvozi, križišča, končne postaje. Le, ko se ozre nazaj, je vsa prevožena pot povezana v eno samo črto, na kateri ni nobenega presledka.
Misel na sprehod v dvoje je še zelo živa, čeprav je minilo dobro leto. Tako kot tedaj on z njuno hčerjo, pred mnogimi leti, ko je bilo mali sedem let. S psom, črnim kratkodlakim Makom, ki mu je vsak dan delal družbo na tej dolgi makadamski cesti. Tedaj ni bila tako široka, bil je le peščen kolovoz, po katerem so vozili traktorji, hodili sprehajalci, zaljubljenci ali mamice z vozički. In med njimi on, včasih onadva.
Veter valovi, sonce se pomudi na obzorju, tone za Murinimi mrtvicami kot mavrica, a le za kratek trenutek. Utrujena je od spominov. Čas hiti mimo, poskuša zapolniti oluščeno hrepenenje. Ne želi biti ovijalka. Pogosto seklja vsakdan. Na različne debeline. Prešine jo spomin iz časov, ko je bil ob njej in bila sta srečna. Rada bi ga vprašala, če se še spominja juter, ki so dišala na njiju. Ko je sonce počakalo, da so odšli zaspanci ob jutranji kavi in njuni toplini. Potem je sledil poljub; odhod v službo, še kakšen dotik nežnosti. Slika se je ponovila v popoldanskih urah, ob njegovem prihodu iz službe. Cenil je družbo za pogrnjeno mizo, nikoli ni mogel jesti sam. Užival je v sveže pripravljeni hrani, h kateri je prijal kozarček domačega vina z goric in pogovor. Pogovor mu je pomenil vse. Vse je vedela njegova Mariška; dobro jim je bilo v tej njegovi firmi, veliko so delali in znal jih je voditi. Ona je poznala vse.
Rada je imela praznike; ko se je še čisto mlada deklina lahko zavrtela s svojim Jožekom. To so bile indešne veselice ob proščenju, na god njihovega patrona sv. Nikolaja, to je vsako leto za Miklavža, jeseni – oktobra ali novembra – pa sejem ob Trezinem. Če jima je ostajal čas, sta odšla v Gornjo Radgono 15. novembra za Leopoldovo ali poleti – julija – na Petrovo in se poveselila. Bila sta mlada. Kako sta plesala …
Na sejmu je dobila kakšen uporaben kos za gospodinjstvo; lesene žlice, novo metlo ali novo ruto, na veselici pa je plesala in se smejala. Spomladi za pusta je komaj čakala na borovo gostüvanje. To je bilo priprav pa smeha in veselja.
Spominja se še vsega in včasih čisto tiho, sama sebi zapoje: Ko si me naučil plesati pred leti z meglenimi skrivnostnimi očmi, vsak korak in tih pogled, vsak gib, sladko presenečenje … Odsev svetlobe v jezeru, spomnim se, kako je bilo prej, ko nisem te še poznala … Zdaj se ljubiva in ne bom več sama, vedno bova skupaj… Vse luči mi osvetljujejo pot. Želim si doživeti romanco, toda tiste noči ne bom pozabila, ko si me naučil plesati. Pihajo hladni vetrovi, naj na najini poti hodiva vedno skupaj.
Zgradila sta dom z »ogračekom« in drevjem; z velikim vrtom za zelenjavo, in vzgojila hčeri v ljubezni in spoštovanju. Ko sta imela 50-letnico poroke, sta bila še tako mladostna, da sta dobila za darilo »bicikl dvosed«, ki ju je spominjal na daljno poroko na biciklih.
Svet je tako prostran in s kolesom ga je bilo moč doseči.
Dedi je bil zelo napreden in že zgodaj kupil prvi avto, svojega fičeka, ki ga je bilo v hudih zimah z visokim snegom potrebno tudi kdaj ročno porivati. Avto je prišel posebno prav po rojstvu prve hčerke, da so lahko šli na Goričko in čez mejo, kjer je njegov rojstni kraj, pa tudi po ostalem Pomurju, kjer so imeli znance, prijatelje, da ne omenjamo ljubega mu Pohorja, kamor so šli na sankanje. Sledili so nakupi: prve televizije, prvega pralnega stroja, električnega štedilnika. Življenje je poskušal poenostavljati, posodabljati, novitete so ga vedno zanimale, zato je zelo cenil znanje, ki ga je srkal iz knjig in s pogovori z možmi. Babica, ki mu je zvesto sledila, je govorila, da je včasih celo preveč prijateljeval z znanci in bil premalo z družino. Vse je nadoknadil pri vnukih; nadoknadil je očetovski čas, ki ga je zaradi vseh mogočih obveznosti pogrešal s hčerkama.
Prvič sem ju srečala za božič, slabo leto po smrti njune prve hčerke. Babica me je žalostno pogledala s svojimi modrimi očmi, ni pričakovala, da bo njen ljubljeni zet našel prijateljico tako kmalu po smrti njihove Lidije. Zazrla sem se v njene lase, spletene v prečudovito kito, ki se ovija okoli mehkih potez nežnega obraza. Da ima njen zet, vdovec, otroke, mi je dahnila, ko sem pohvalila njihov dom in vrt, kamor gre najraje kar bosa, da začuti toplo zemljo, ki ji daje življenje. Dedi mi je pripovedoval, da je bil prišel, kot šestnajstletni fant z Madžarske v Maribor, kjer se je naučil vse o strojih, da je prebolel nekatere hude bolezni, tudi tuberkulozo, in je pravi čudež, da je preživel. Kako zelo se je zaljubil v Mariško in v te prekmurske ravnice, naučil se je tudi »gučati« žlahtno obarvano prekmurščino. Tu sta si ustvarila dom in svojo srečo.
Kot kaže, je vedel, da je z zabave vedno potrebno oditi, ko je še fajn. In tako se je odločil tudi s svojim življenjem. Odšel je dokaj na hitro, po krajši bolezni, ampak do konca je bil aktiven, vesel in zabaven. Njegova zgodba ni samo ena zgodba o življenju, ampak je zgodba o ljubezni do življenja.
Kot bi sledil Gandhijevemu prepričanju: Naj bodo tvoje misli in besede pozitivne, saj postanejo tvoje vedenje, ki postane tvoja navada, navade postanejo vrednote, ki naj bodo pozitivne, saj postanejo tvoja usoda.
Babica Mariška je ostala sama. Sama v njunem domu. Še vedno obdeluje prečudoviti vrt, kosi travo in neguje cvetlične grede. Še vedno skaklja po zemlji, po jutranji rosi, kot mlado dekle s svojo debelo kito las, v dolgem krilu, ki pokriva bosa stopala.
Zadnje dni se je k njej zatekel mačkon brez doma in imena. Prihaja ob večerih. Babica, zavita v molk, dediju pripoveduje o dogodivščinah tega dne. Skupaj se spomnita pokojne hčerke in govorita o čarni lepoti starih časov, ko sta bila še mlada. Na nebu pa sije zvezdnata noč, slišijo se klici divjih rac in šumenje Mure. Sivo-tigrasti mačkon se povzpne poleg babice na klop, čeprav mu babica tega sprva ni dovolila, zato jo je popraskal po copatih, kot da bi ji hotel povedati, da je tu, in zamijavka. Ve, da mu bo pripovedovala, kako sta se z dedijem vozila v mesto, kjer je pazila na vnučke, jim kuhala kosilo, oprala in zlikala perilo, počistila stanovanje; in to vsak dan, dokler nista prišla iz službe hči in zet, in potem, v nekaj letih, so vnuki odšli v svet.
Mačkona je babica vesela, a ga vseeno okara: »Kje si se potepal cel dan?«, a kara ga samo navidezno, kot je karala dedija, če se je s kolesom odpeljal po časopis in se ustavil še pri prijatelju. V skodelico mu natrosi hrane, ga poboža po kožuščku in začuti toploto potepuškega mačkona in bitje njegovega srca. Maček Ringo, tako ga je poimenovala, pa ji mijavka:
»Zdaj sem tu in prav je, da sem tu, da ne boš sama.« Seveda si želi mačje svobode, zato zjutraj spet odide in se vrača zvečer.
Ljudje imamo spomine, da nas vodijo, cilje, da nas usmerjajo, spoštovanje, da sodelujemo, sanje, da jih uresničimo.
Babica se spominja, kako je bilo včasih, v krogu njune družine, z dvema hčerkama, s štirimi vnuki, dvema pravnukoma, razmišlja, da se je po dolgem času zgodilo dovolj stvari, o katerih bi se spet morala pogovoriti … Strmi v svoje dlani, ki kopljejo po zemlji, nad njo pa leži tišina. Jutri mu bo povedala, svojemu Jožeku, da se bo treba pripraviti na zimo, potem bo prišla pomlad, prav toliko bo cvetja in ptice bodo prav tako lepo pele, le njega ne bo z njo. Povedala mu bo, da barvajo fasado na njuni hiški, ker je na severni strani posivela. Tudi okna so zamenjali, da ne bodo šla vsa drva že v eni zimi, da bo topleje in ne bo prepiha.
Na vse gleda kot na spomine iz daljne preteklosti, ki se zdi še kako blizu … kot da bi gledala na ladjo, ki izgine za horizontom, na luč, ki se zgublja v temi … Za praznike – za božič – bodo prišli mladi in pripovedovali, kako je tam v Ljubljani in Mariboru. Kako vse teče, življenje se je spremenilo, vse hiti in drvi, nič se ne povrne in nič ne pride več nazaj … Vsi ti spomini so vse bolj oddaljeni …
Zapisala: Maja Drolec
