Maja Drolec: Gledališka predstava Lepe Vide lepo gorijo

0
232

MGL; gostovanje Prešernovega gledališča Kranj

Simona Semenič; Lepe Vide lepo gorijo

Vsem čarovnicam, ki niso prišle niti v wikipedijo niti v literarno zapuščino”

Besedilo lepe vide lepo gorijo je Simona Semenič napisala za Prešernovo gledališče. Obravnava tematiko enega osrednjih slovenskih mitov – mit o lepi Vidi v želji, da preizprašamo mesto in vlogo ženske v današnji družbi. Nastalo je tematsko večplastno ter uprizoritveno izzivalno besedilo, v katerem Simona Semenič poudarja dvoličnost v obravnavanju tematike zlorab in ženske neenakopravnosti. Izhodišče drame je primerjava žensk, ki so zaznamovale zgodovino z »nevidnimi« Vidami, ki so se prav tako pogumno odločale za drugačno življenje, a ostale zatrte in ubite tako na duši kot tudi na telesu.

Avtorica v svojem besedilu ob »inkviziciji« opozarja na podobnosti s srednjim vekom, v katerem so bile samosvoje in svobodne ženske označene za čarovnice in obsojene na grmado. Toda kot ugotavlja Simona Semenič, tudi v 21. stoletju ni nič drugače. Morda samo s to razliko, da so bile v srednjem veku t. i. čarovnice obsojene na grmado, danes pa so označene za norice.

Simona Semenič v drami Lepe Vide lepo gorijo predstavi zgodbe »sodobnih čarovnic« o ohranjanju represivnih mehanizmov nadzora v sodobnem svetu, v katerem ženske še zmeraj bijejo boj za pravico odločanja o lastnem telesu in duši, boj za pravico do enakopravnosti, užitka in seveda svobode.

Podobno stališče o ženskah v svetu »novodobne inkvizicije« v svojih delih in v nedavnem odzivu na ukinitev pravice do splava na Poljskem zagovarja tudi Nobelova nagrajenka

Olga Tokarczuk: »Obsesivno sovraštvo do žensk, do njihovih teles, kompulzivna potreba po nadzoru spolnosti izhaja iz občutka lastne šibkosti. Patriarhat je kolos na glinenih nogah. Ne pretvarjajmo se – ta sistem bo cinično izkoristil vsak trenutek krize, vojne, epidemije, da ženske vrne v kuhinjo, cerkev in k zibelki. Ženske pravice niso bile podeljene enkrat za vselej. Čuvati jih moramo, tako kot vsako drugo pridobitev, ki razširja obseg državljanskih svoboščin in človeškega dostojanstva

V svojem razmisleku o uprizoritvenem konceptu pa je režiserka Maša Pelko zapisala: »V to dramsko situacijo Simona Semenič v svoji prepoznavni pisavi vplete mnoštvo narativ, ki ženskim protagonistkam omogoča, da preizprašujejo lastno pozicijo v trenutni družbeni in socialni situaciji ter se pri tem ozirajo na zgodovino, feminizem, seksizem in pop kulturo. Besedilo se tako sočasno poigrava s fiktivnimi zgodbami in slovensko mitologijo ženske, ki jo vodi lepa Vida, ob tem pa nas sooča z radikalno sodobnimi zgodbami časa, ki ga živimo, in problemi, ki ta čas zaznamujejo. Kar odlikuje besedilo Simone Semenič, je neizprosna kombinacija krutosti, ki zareže v gledalčevo intimo, in hkrati komičnost ter humor banalnosti vsakdana, ki je v trenutku prepoznana, in prav s to dvojnostjo se želi poigravati tudi gledališka uprizoritev.«

Gre za ostrenje »ženskega pogleda« na družbo, zaznamovano s patriarhalno dediščino in njenimi raznovrstnimi prestopi v sodobnost – pri čemer se premisleka položaja žensk nekoč in danes loteva skozi nasprotna, vendar dopolnjujoča se arhetipa »lepe Vide« in »čarovnice«, v katerih se odražata dva prevladujoča vzorca zatiranja ženske svobode oziroma nadzora nad odstopanjem od (vsiljenih) norm, »mehko« sistemski in surovo represivni. Besedilo pri tem s sočno neposrednostjo tematizira žensko željo (podobno kot drama to jabolko, zlato) ter ironizira družbene mehanizme in rituale, s stapljanjem vrste pripovednih ravni, v katerem se »nevidne« osebne zgodbe zlivajo z zgodovinskimi zaznamki ter osamosvojenimi didaskalijami, pa vzpostavlja tudi svojevrstno »poetično« tkivo, ki je hkrati natančno in uprizoritveno odprto.

Predstava se odvija v vodi;  metafora za Vidino pranje plenic in njeno hrepenenje po lepšem življenju, s čudoviti igralsko zasedbo kranjskega gledališča.  Igrajo:

Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g

 

Predstava je gledalce navdušila.

                                                                   Zapisala: Maja Drolec