Maja Drolec: Hlapci v SMG

0
42

Režija: Maja Kleczewska

Motivi Ivana Cankarja

Cankar v prvih dejanjih drame opisuje učinek zmage klerikalne stranke na volitvah leta 1907. V učiteljskih krogih se nekdaj goreči liberalci uklanjajo novi ureditvi, zapuščajo svoje kroge in izdajajo tovariše, ki so ostali zvesti liberalnim idejam. Spočetka v drami prevladuje satirični ton, v sklopu katerega avtor uvede tudi glavnega junaka – nekomformističnega Jermana, ki se ne želi podrediti novemu redu. Učitelj mora zaradi svoje upornosti prevzeti slabše službeno mesto. Jermanovim trpljenjem ob materini bolezni in smrti. Občutek krivde, ki se v njem zbudi zaradi matere, ga malodane pripelje do samomora. V zadnjem trenutku ga reši in za novo življenje prenovi odpuščajoči glas mrtve matere. Velik pomen imata v drami še župnik, ki predstavlja voljo do moči, in politična ideja proletariata, utelešena v kovaču Kalandru. Župnik je najmočnejši Jermanov protiigralec, kovač Kalander pa učitelju stoji ob strani.

Hlapci so bili prvič uprizorjeni šele leto po Cankarjevi smrti v Trstu, sicer pa so bili cenzurirani.

Poljska režiserka se najprej ni želela ukvarjati s katoliško cerkvijo, a je bilo to potrebno, ker ob tekstu – po poti konservativnosti – ženske spet ne bodo mogle razpolagati s svojim telesom, izgubile bodo pravice, ki so jih že pridobile. Katoliška cerkev pojmuje tradicionalno družino, kjer je ženska mati, njena svoboda pa omejena.

  • Učitelj Jerman (Vito Weis) je nosilec dramskega dogajanja in preko njega Cankar prikaže svoj ideal neuklonljivosti in značaja ter z razmerjem nasprotnikov, torej katoliško usmerjenih učiteljev in ostalih oseb, posredno prikaže takrat prevladujoč politični duh v družbi. Jerman je kot tragični junak poražen, le da tukaj ideološko zmaga na nivoju osebne zmage oziroma zadoščenja.
  • Župnik (Robert Prebil)  kot Jermanov protiakter, se učitelju postavi po robu, izrazito zavedajoč se svoje moči, z nekoliko distanciranim in pomensko prikritim pristopom, čeprav je očitno, da mu Jerman s svojo neuklonljivostjo in ustanavljanjem »skrivnih« društev dela preglavice in skrbi na poti do osvojitve s strani župnika tako želene oblasti.
  • Kovač Kalander  (Stane Tomazin) je postaven in pokončen proletarec, ki v drami predstavlja idejo socialističnega upora zoper meščansko ureditev. Nagovori, da je Bog najprej ustvaril žensko, saj je v sodobnem času le malo moških dovolj možatih. Smo otroci svojih dedov, še vedno se ukvarjamo s konzervativnostjo družbe, s premajhnim angažmajem v želji po spreminjanju družbe, po kreiranju države po svoji meri, ne po meri oblastnikov, ki amo jih sami izvolili. Tako bomo nehali biti Slovenci narod hlapcev, ko bomo v svoje roke vzeli državo, ki nam jo je ukradla politika in bomo mi oblikovali politike po svoji meri, in ne bo politika oblikovala državljanov po meri države. Takrat bom zravnali svoj hrbet, vzeli bič gospodarju in ga zalučali v koš zgodovine.
  • Učitelj Hvastja (Boris Kos)  je eden izmed učiteljev, ki so se spreobrnili v klerikalstvo. Njegovo dejanje Cankar moralno opravičuje z dejstvom, da je prepričanje spremenil zaradi nujnosti preživetja svoje številne družine.
  • Učiteljica Lojzka (Janja Majzelj) spada med tiste Cankarjeve ženske, ki so zarisane sentimentalno, pozitivno in čustveno.
  • Nadučitelj; zdravnik (Ivan Peternelj)
  • Jermanova mati (Draga Potočnjak)
  • Minka, učiteljica (Damjana Černe)

Režiserka Maja Kleczewska na zgodbo Cankarjevih Hlapcev nasloni aktualne dogodke v Sloveniji z ostro kritiko avtoritarnega vodenja države aktualnega predsednika vlade, nakazujoč njegovo politično preteklost, njegove grehe, skrite v strahu ljudi, ki so stvari doživeli od blizu s prve roke; izbrisani, trgovina z orožjem. Ostro obsoja njegovo pot, ki je zelo podobna poti, v katero je zašla Poljska, le da sama pravi, da je Poljska pet korakov pred Slovenijo v demokratizaciji družbe, v omejevanju svobode medijev in o svobodi žensk.

Svetlana Slapšak; Kdo je hlapec? Cankar je prerok, ki ga niso pravilno prebrali. Skoraj vse, kar je dosegla slovenska politična modrost, izhaja iz drame Hlapci, posebej reki, ki se nanašajo na slovenske stereotipe. Vse te stereotipe kot šale izgovarjajo ženske – učiteljice. Učiteljice, ki so največja družbena skupina v drami, ne štejejo med hlapce: niso ne elita ne upornice, še enkrat: NE ŠTEJEJO. Njihova dejavnost v primerjavi z njihovim potencialom za politiko, družbo, dramo, zaplete, rešitve je škandalozno zapostavljena. To je pohujšanje, to je blaznost, to je hlapčevstvo, to je prav obscena slepota tragičnega junaka, ki si povsem zasluži mamo in kroglo in še župnika po vrhu. S tem Cankar udari po čelu, medtem pa se patriarhalna kultura tu vse do danes ukvarja s kontekstom, transpozicijo, projekcijo in psihološko vivisekcijo nesrečnega slovenskega junaka Jermana.

Jaka Bombač: Tokratni uprizoritvi Hlapcev uspe pokazati na univerzalnost situacije, ki se v obdobju koronavirusne krize kaže po celem svetu – s tem pa prebivalce celega sveta povezuje onstran vsakršne svetovljanske mrzlice.

 

Doživetje predstave je bilo posebno, saj smo se gledalci med igro lahko prosto sprehajali po Festivalni dvorani in  s pomočjo slušalk  sledili dogajanju v dramskem tekstu.

Izvajalcem smo se zahvalili z bučnim aplavzom.

 

Predstavo sem si ogledala: Maja Drolec