Maja Drolec; Jeben lajf
Drage bralke in bralci, upamo, da so se Vam odlomki iz romana Maje Drolec Jeben lajf (Hirondelle, 2024) zdeli zanimivi in da boste uživali ob branju. Več si lahko preberete v romanu, ki si ga bomo verjetno zapomnili po njegovi iskrenosti in neposrednem slogu, hkrati pa vsebuje tudi kanček kritične ostrine!
Maja Drolec like pripovedovalcev skrbno izoblikuje in hkrati tudi krivice in trpljenje skuša vsaj delno uravnotežiti.
Pripovedovalca v romanu sta mama Mojca in sin Luka. Izmenjaje podajata svoj pogled in argumente, ki so si pogosto nasprotujoči. Pripoved ni linearna, ampak zahteva od bralca, da sledi zgodbi, ki se drobi skozi štiri generacije in ves čas preskakuje med sedanjostjo in preteklimi dogodki, ki so pripeljali do današnjega stanja. Posebnost besedila je tudi sleng, ki ga kot znak uporništva uporablja predvsem Luka, hkrati pa nam pisateljica na ta način tudi bolj pristno približa način razmišljanja in čustvovanja odvisnika.
Odlomek iz romana, 2. del
Koščki mojega otroštva
Kadar te otrok kaj vpraša, mu odgovori. Ampak ne delaj iz tega cele reči. Otroci so otroci, vendar pa izmikanje opazijo prej kot odrasli, in to jih preprosto zmede. Grde besede so faza, skozi katero gredo vsi otroci, in to sčasoma zamre, ko ugotovijo, da s tem ne pritegnejo pozornosti. Vročekrvnost pa ostane. To v resnici niso moje besede, tako je napisala Harper Lee v romanu Če ubiješ oponašalca.
Jest pa nisem dost sprašvou. Velik sem slišu, šele kasneje sem stvari povezu. Velik se pogovarjam s sestro Manjo, k mi je k druga mama, sej je osemnajst let starejša od mene. Njen Jan je prišel od vojakov, jaz pa iz porodnišnice. Pol me je pa previjala, me vozila z vozičkom, kuker da bi bla ona mami. Drgač je pa precej stroga, pa kr hiter popizdi, pol pa preklinja, matr ma besedni zaklad k en furman in ne kt pravnica. Ja, Manja je pravnica, je bla skoz brihtna.
Jaz sem bil skoz mal drgačn. Se spomnim tistga Tima iz osnovne, k me je jebal od prvega do četrtega razreda. Matr mu skravžano glavo! Ma take blond skravžljane lase, da jih ni treba česat. Vsak dan mi je težil, provociral, jaz pa naiven, in sem se šel žogat, čeprov sem vedu, da ne smem, ampak ne, žogo sem vzel iz omare, kar je blo narobe, in se žogal, samo da je bil tih, da je vidu, da se upam. Pol je pa pršla učitelca, on se je usedu za šolsko klop, glavo dol, kuker da ni nič, jest pa tm sred razreda:
»Luka, kdo ti je dovolil vzeti žogo? Ne veš, da lahko z njo razbiješ šipo v omari ali poškoduješ sošolce? Prinesi zvezek, starši naj se podpišejo pod moje obvestilo! Naslednjič bo sledila kazen!«
Una pizda poštirkana, Tim, je sedu u klopi in se režal, vsi ostal pa so bli tih, no, kakšen se je tud režu, niso me maral, nisem bil fuzbaler, pa še mami je bla slavistka na šoli in so bli lubosumni, če sem jo sreču na hodniku. Pa saj to ni nč tacga, če je bla tam, včasih ji je šlo še v nos, če sem bil zadnji v vrsti, k smo šli v telovadnco.
Nobeden ni vedu, jaz pa sem si predstavljal, kakšna kazen bo doma, kadar sem ga kej ušpiču. Pa sej, men se s podpisom ni zgodil nič hudga, ampak starša sta se pa pregovarjala, tko med sabo sta se sfajtala, in višala ton glasu, ponavad je vse ušlo iz vajeti. Počutu sem se krivga, res krivga, to pa boli k hudič. Enkrat sem ujel njun pogovor: »Je otrok s posebnimi potrebami.« Pizda, kaj pa to pomeni? A sem invalid al kaj? In to je bla zame najhujša kazen. Mami vsa besna, fotr pa s tistim srepim pogledom, obrvi spuščene, brez besed, samo:
»Luka, to je bilo zadnjič!«
Kar predstavljam si, da jih je mami že prej poslušala od fotra: »Kaj mi težiš, saj so tko al tko te butaste učiteljce mal prfuknjene.«
Fotr že od svoje šole ni maru učiteljc. On je pač strojnik, razume se na cele linije strojev, na ekonomijo, za sodelavce je avtoriteta, uspel je v svojem poslu, tudi v materialnem smislu mu je šlo dobr, ni pa se vživel v mamino delo, ni razumel njene psihične izčrpanosti zaradi tečnih šolarjev. Enkrat ji je reku:
»Pa kakšna služba je to, da si že ob enih doma, jaz takrat šele dobro začnem delati?«
Ni pa prenesu, ko je bila mami odsotna popoldne in zvečer zaradi konferenc in govorilnih ur, kje šele, da bi ob nedeljah popravljala spise, pa njena plača je bila tud trikrat manjša od njegove.
***
Bil sem zelo zaželen otrok, otrok, ki si ga starši – pri meni je bila bolj mami za to – ustvarijo zaradi rahle prazninice v zakonu, ko so že dosegli neke standarde, si zgradil hišo, imel dve vrsti dopustov letno; eno na morju, eno na smučanju v Dolomitih pa potem še eno ali dve potovanji zaradi vedoželjnosti ali pa zaradi tega, ker so tudi družinski prijatelji bli v Egiptu pa v Izraelu, na Madeiri, v Maroku, v Andaluziji ali pa v Gruziji.
Se spomnim, ko sta se starša že mal razhajala, smo bli enkrat v Lublani. Mi trije. Septembra, ko je na Prešercu še toplo, usedli smo se za sladoled. Fotr je mami težil, zakaj še ni povabila njegovih starcev za njegov rojstni dan v soboto, mami mu je navrgla, da jih je še vedno in jih bo tudi letos, pa saj njegov stari, to je moj dedi, itak pride še eno uro prej, preden je povabljen. Fotr je bil ves penast, večkrat sta se kregala zaradi dedija. Na mizici je bila gora prospektov, ki smo jih dobili v Kompasu za februarsko smučanje v Cortini d’Ampezzo v Dolomitih. Tista mamina ledena kava je bila napol popita in že smo vstal. Odhajali smo ob Ljubljanici proti parkirišču na Petkovškovem nabrežju in ko je fotr mami še nekaj težil, je pognala cel šop prospektov v Ljubljanco; listi so plavali kot crknjene ptice, se vrtinčili, se zatikali ob obrežje in počas, čist počas izginjali.
Mimo se je pripeljal kolesar, starejši možakar, ki je rekel:
»Gospa, to pa niste lepo naredili.«
Mamo je bilo sram, le polglasno je zamrmrala: «Še marsikaj drugega ni lepo.«
Drugi dan sem jo vidu govorit z mojo učiteljco in vem, da jo je prosila, naj mi ne dovoli, da bi na glas govoril o dogodku, men pa itak ni padlo na pamet. Bil sem v drugem razredu, imel sem sedem let.
Drgač pa niti ne vem, da bi bil jaz vročekrven, tko kot moja starša. Sploh, če se vozim s svojim long bordom, valovim v celoti; veter mi mrši malo daljše lase, oči se rahlo solzijo, tud če imam očala, telo se giblje kot v plesu, levo, desno, roki pomagata držati ravnotežje, v ušesih slušalke z glasbo s 150-imi udarci na minuto: rock, elektronska glasba, GJID’ Agostino, Anger first. Se še dobr spomnim, kako sem se učil bordat z dvokolesno rolko. Moj sošolec Janez me je nauču, k je skoraj moj sosed. Tak tih, včasih je bil bolj majhen fant, ampak pošten, sej pol je pa zrasu. On je doma v športni družini. Vsi so nekaj tekmoval z gorci, tko prav v reprezentanci. Njegov oče ima trgovino s športno opremo in Janez prvi lahko preizkusi vse tiste nove oblike in prodajne artikle rolerjev, rolk, koles – od mestnega do gorskega in specialke -, do raznih skirojev. No, in on, Janez, me je naučil vozit se z waweboardom. Ni mi šlo takoj, sem se kar za vrtno ograjo prijemal in lovil ravnotežje, ampak ko sem poštekal, sem zacvetel in uživam na vožnji. Ne ločim se od svojga longboarda. Z lahkoto premagujem tudi daljše razdalje.
Ma, zdaj, ko sem zavožen narkoman, se z Janezom ne srečava velikrat. Škoda. Nazadnje sem ga vidu na vlaku, študenta, in sem kr neki čutu, kukr, da se mu smilim. Ni imel besed, študira ekonomijo in trenira. Šit!
***
Ko sem bil majhen, sem bil bolj nežen fantek. V vrtcu sem se družu s punčkami, se še spomnim ene Klare pa Nataše, smo skupaj kuhal v kotičku za punčke. Nisem maral letat po učilnici kukr fantje, slabo sem teku, za žogo mi ni blo velik, čeprov je doma na dvorišču postavljen koš, kamor mečeta fotr in Grega košarkarsko žogo. Tud tisto leto pred vrtcem, ko me je pazila soseda Jelka, je bila tam še Taja, brihtna pa luštna, je že pred šolo kar nekaj brala pa risala, matr kakšne slike, ampak men so vsi z varuško in njeno hčerjo rekli »Butko«, tko da se ve, kolk je bla ura, no, sem bil v družbi punčke in žensk. Pa čist miroljuben sem bil, mami me je vsako jutro preoblekla v sveža oblačila, s seboj sva nesla kakšne igrače, rezervne plenice, vsak dan sem ob pol dvanajstih zaspal, nikol ga nisem sral v postli, da bi jim kaj pokvaril ali pa zmetal, pol, k sem vstal, smo jedli pomfri, pizda, vsak dan ga je Jelka spekla, sam da sva s Tajo jedla, no, jaz zelo rad, Taja je bla pa bolj suhica. Pol ob dveh je pršla mami in sva šla domov.
Doma sem se pa igral. Zunaj sem imel peskovnik, koš za košarko, gugalnico s plezalno steno, noter v hiši, v dnevni, pa sem imel veliko škatlo, ki jo je mami oblepila s trpežnim, živahno poslikanim papirjem, tam sem imel avtomobilčke pa kocke, še kakšnega pliškota. Matr sem rad sestavljal legice. Čez celo steno je bila, no, saj je še, knjižna omara, polna knjig, ampak omara ne sega do tal, spodaj pod omaro je prazno in sem imel jaz lahko skrivališče, zajček mi je tja nosil velikonočna darila, tam je bil prostor za progo, za vlak in druge igrače. Vlak je bil poseben, je vse delal na baterije; predori, kompozicija z vlakci, zapornice. Tam sem užival svoj mir, nobenga nisem motil, kuker da so men naredil prostorček na drugi strani velike dnevne sobe, ki ima L-obliko, velika je kakšnih petdeset kvadratov skupaj s kuhinjo in jedilnim kotom, s pogledom na vrt, zunaj sta dve terasi, ena na vzhodu, druga na zahodu, jedilna miza za osem oseb, usnjena sedežna in kamin, zvočniki so po celem prostoru – fotr je nor na glasbo in ozvočenje, no, saj je kar sam vse napeljal -, in velika televizija, kjer sem včasih gledu risanke. Podnevi je vedno prižgan radio; Val 202 ali pa kaj drucga, tko da so mislil, da jih ne slišm, ko so se pogovarjal; mami pa fotr, včasih še moja sestra Manja, še preden je mela familijo, in Grega, k zdaj živi v Lublani.
***
No, takrt smo bli sami trije. Fotr, mami pa jest. Pol so pa kar naenkrat kozarci začel letet od jedilne mize proti počivalniku, kjer je mami zmerom po kosilu pila kavo. Jebemti, fotr je kar steklenico, napol prazno steklenico kaberneja, fuknil proti mami pa nekaj govoril spet o dnarju, pol pa še tist kozarc na peclju, ki je poletel proti zavesi; temen madež je tekel čez polovico oranžne zavese, ona mu pa ni ostala dolžna, »če bi pa rad razbijal, pa dajva oba!« je zatulila, prijela kristalno skledo, v kateri so bili piškotki za h kavici, in jo z obema rokama fuknila ob tla. Na hrastov parket. Se še danes pozna vdolbina, ena taka luknja, za moško pest velika. Jaz sem bil kr tih. Sem kar legice sestavljal, una dva sta pa vpila:
»Ves denar zapraviš!«
»Kdo pa v trgovino hodi?«
Pa take. Pa saj ni bil problem dnar, onadva sta bla problem. Zajebana sičjuejšn, čedalje bolj. Fotr je imel službo s »podaljški« pa službene poti, vedno bol pogost, že na štirinajst dni, mami je bla za vse sama, Grega ga je mal sral, na info faksu za računalništvo mu ni šlo preveč dobr, je mogu še eno leto obiskvat prvi letnik, drugega pa pol sploh ni naredu, Manja se je nameravala poročit, tko da sta še njeno stanovanje pomagala obnovit. Ma, vsega je blo. Takrat sem bil res še mal otročji, tko da mi niso nič povedal.
Ko smo imel Manjino poroko, tako nobel za sto dvajset ljudi, v šotoru, vse je bilo belo, na mizah šopki s poljskim cvetjem; tko mal trave pa oranžne rože, stoli so bli oblečeni v belo in zavezani zadaj z velikimi pentljami. Men je blo dolgčas, ko so drugi plesali, sem pa s svečko, ki je gorela, kar ene par šopkov na mizah zažgal, tko, ne čist do konca, sam mal. Ogenj me je takrat privlačil. Pol, ponoč, ko so že une balone za srečo v življenju spustil v zrak in plesal, se je pa Grega spravil na tla na travo k avtu spat, saj je blo poletje, jasno, da je legel na tla, on je bil drgač za pričo in za šoferja, ampak mami je čist znorela, k je mislila, kolk je pijan in je fotra najurila, da ga mora domov pelat, ker, kaj si bodo pa ljudje mislil. Saj ga je pelal, pol smo pa čez ene tri ure pršli domov, je pa s sošolci na terasi kartal, tko da res ni bil pijan al pa zakajen. Ene trije sošolci so bli pa že cel popoldne in celo noč pri nas, da so hišo čuval, ko nas ni blo. Takrat je bilo moderno krasti v takih večjih hišah, ko so šli ljudje k maši ali pa na poroko, tko kot mi. Taki časi, nimaš kaj.
***
No, ampak ob sobotah in nedeljah smo šli pa pol v hribe. Fotr, mami in jaz. Sem mel že takrat občutek, da sem bela vrana, ker sem tolk mlajši od Manje in Grega, in sta me imela starša vedno pri sebi, vedno na očeh. Mogoče so me mel vseskoz za mal čudnega, mal bolj počasnega, kukr, da bom zmerom bela vrana, jaz pa sem vedu več, kot so oni mislil. Pol je pa še usoda hotla, da sem se znajdu u familiji, k je bila navznoter razglašena bolj, kuker se je zdel od zunaj.
Hodu sem vedno z lahkoto, tud v hribih se nisem kmal utrudu, v začetku me je nosil oče v nahrbtniku, potem sem šel pa sam. Se še spomnim, kako sva s fotrom tekla po melišču z vrha Ojstrice, fotrova velika roka me je držala, počutu sem se varnega, z vetrom v laseh, spodaj na Korošici naju je pri Kocbekovi koči čakala mami. Njo je bolu kolen, zato sva šla sama še gor po skalah. Na ravnem, vrh Korošice, je ena taka kotlinca, takrat je ravno pristal helikopter in sem prvič v živlejnu gledal, kako se je z nekim poškodovancem vsa ekipa s helikopterjem dvignila in so, šviga-švaga z vrtečo eliso, odleteli v dolino.
Prehodili smo vse dvatisočake, mami je bla včash kr jezna; v soboto na Kamniško sedlo, v nedeljo pa na Korošico, al pa kam drugam, Grega, pubertetnik, gimnazijec, je bil pa sam doma, jasno, da se ni učil, ampak spal in igral igrice na računalniku. On se je zmerom streljal, eno tako igrco je mel. Pol so pa mislil, da je nadarjen za računalništvo, kje pa. Mami se je skoz bala zanj, ker je bil precej len, drugač pa brihten, ona pa se je z vso svojo silnostjo zavzemala zanj, če ga je kaj bolj sral, ni nič razmišljala, temveč se je pognala, kot bi jo neki nor veter tiščal v hrbet.
Sem bil še majhen, takrat na Pagu, ko sta ga tiste poletne noči dva kriminalista ob pol enih ponoči prpelala v apartma, ker je naskrivaj kadil travo na plaži. Šele kasnej je povedal, da sta ga prebutala, da je mislu, da mu bosta ledvico vzela, pol sta ga pa pripeljala, wadafak. Sta hotla dobit dokumente. Mi smo že vsi spal, seveda Grega je ušel skoz okno, sploh nobeden ni pričakvou, da ga ni, pol pa potrka na vratih. U, fak, še fotr je bil brez besed, drug dan sta šla z Gregom v mesto Pag po dokumente pa kazen plačat, sodnik je računu tristo evrov, ker ma ženo Slovenko; je dal petdeset odstotni popust. Mami pa v akcijo. Od Ruglja učenec deluje v Kamniku, knjige je kupila od njega, po dve, da bi lahko vsi bral, da bi dali Grega v terapijo, fotr pa ni hotu sodelovat, je reku da ne naseda vsakmu, k ima pet minut cajta, da ne bo tekel zjutraj ob petih, ker ni pijanc, pol je pa mami sama brala. Taka je ona, pravi, da je treba vztrajat, neukrotljivo, do skrajnega roba, in šele potem so rezultati, Grega je pa še kar neki časa pohal.
Fotr je bil glasnik družinskih zadev, mami pa vedno fotrov podaljšek, kot nekakšen podjaz. Pizda.
***
Ne, sej fotr je drgač car, nikol ni tolk težil kukr mami. Mami je mela pa vse pod kontrolo, valda, sploh poleti, ko so ble počitnce, nisem mogu nikamor, ne da bi vedla, včasih mi je dovolila do Janeza al pa do Andraža, ampak to je čist blizu doma. Kadar sem reku, da bi šel še kam drugam, je rekla: »Ni potrebno.« Če me predolg ni blo dam, je že po mene pršla. S fotrom je blo drgač, njega je blo zlo mal doma, tko da ni vedu, kaj počnem dopoldne. Ob sedmih zjutri je šel, ob petih popoldne je pa dam pršu. Zmerom zrihtan, majke mu. V obleki sive ali temno sive barve, odvisno od letnega časa, vsak dan v drugi, s kravato, ki je zmerom lepo pasala na srajco, ki je bla ponavad svetla, kakšna pa tud zlo temna. Zjutraj je po britju nanesel na obraz en prijeten balzam po britju, ki je dišal cel dan. Zraven je mel čevlje, spucane, da so se kar svetile, v rokah pa služben kovček; tak rjav, noter pa vse pošlihtano, tko u nulo: svinčniki posebej, prenosni računalnik in notesnik posebej, še kakšna radirka je bla zataknjena za elastiko, res prov lično, ni blo nč raztreščeno. Zjutraj si je noter dal še sirovo štručko in jabolk v vrečki, ker moj fotr ma bolj slab želodec, in ni nikol malcal tople hrane v tovarni – bi ga preveč bolelo. Vodo v plastenki je imel pa zmerom pri sebi, tud v avtu skoz po malem pije, male požirke dela, da ne bi bil dehidriran. Moj fotr ma res rad red, tko pri oblačilih kot pri hrani, pol pa ni čudn, da se ne zredi. V službo pa še kar hodi, čeprav bi bil lahko že v penziji. Kadar je zmatran, stisne ustnice v žiletko, pa bolj mrko gleda. K sem bil še majhen, me je vsak dan, ko je prišel iz službe, dvignil s svojimi velikimi rokami, včasih me je vrgel v zrak, al pa na trampolin, jaz pa sem prasnil v smeh. Roke ma res lepe, široke, tako lepo rjavo kožo ima, brez unih peg k so pr starejših, pa varne so tud te roke. Za popizdit, kako sem se takat dobr počutu, k sem se še lahko mal po naročjih prekladal. Vsi so me crkljal, najbolj fotr pa mami, pa tud Manja, k je osemnajst let starejša od mene.
Mami je rada med počitnicam delala generalko po hiši, jaz sem bil cele dneve zunaj, popoldne po kosilu je tud ona pršla ven v gartelc kej porihtat, ali pa je brala knjigo ali pa časopis, tud men je dolgo brala, sedela sva na soncu, jedla breskve in uživala. Je kar rada posedela na soncu, da je mela lepo rjavo barvo. Pol ni več štrikala, k je imela po hiši dosti dela, se ne spomnim, da bi še kaj naštrikala, k sta bla pa še Manja in Grega majhna, jima je pa vse sama naštrikala. Med počitnicami ni nikamor šla – tko s kakšno prijateljco na kavico pa na čvek, sam če smo šli skupaj, tko, da je fotr peljal.
***
Še frizerko je mami kr po telefonu poklicala, če naju pride strič in frizerat. Večkrat je pršla frizerka Petra, taka bolj majhna, mal starejša od naše Manje. Z velikim avtom, ford SUV al kaj je že blo tisto. Taprvo sem zagledal roza japanke, k so stopile iz avta, šele pol punco, – z blond, malo daljšimi lasmi, luštn se je smejala, – v roke je zagrabila potovalko, eno tako rožasto pa še mali toaletni kovček. Take kovčke so imele ženske v avtih, ko smo se s trajektom vozil na Pelješec, še preden je tam zrasel most, sem jih gledal z vrha trajekta, v vsakem avtu je bil kakšen tak kovček. Za ženske je to fajn, da majo ličila noter. Pol k je Petra pozvonila pri vratih, jo je mami pelala direkt v spodnjo kopalnico, ni pustila sezuvat se, ker se lasje na copate primejo, pol jih pa dol ne spraviš. Mami je skoraj vedno še mene noter poklicala, tud takrat:
»Luka, pridi, se boš ostrigel!«
»Mami, sej nimam dolgih las, se bom drugič!«
»Ne, Luka, čez dva dni gremo na morje, moraš imeti krajše lase, da se ti bodo hitro posušili, ko boš prišel iz vode!«
»Prav, no.«
Moja mami ima od nekdaj kratke lase in pol hoče še za druge tko. Fotra je skoz sama strigla z mašinco, pa saj on je itak plešast, Manja ima dolge lase, Grega se pa kar sam striže. Frizerka Petra me je ogrnila z ogrinjalom, rožice so ble gor, se še spomnim, pol k je rekla: »Kr dol poglej, pa ne se premikat,« sem mislu, da mi bo vrat otrdel. Ona pa z mašinco: zk, zk, zk, na koncu je pa prov prijazn vprašala:
»A dava kaj gor?«
»Ja, lahko,« sem bil srečen, da je to vprašala, sem si zmerom predstavljal, da bom pol z dvignjenimi lasmi, s tisto irokezo, videt večji in starejši, pa še dišalo je. En dan sem bil k petelinček, ampak lasje so bli drug dan zarad gela precej pocasti.
Pol je bla pa še mami na vrsti. Najprej barva, taka bolj svetla. S čopičem, mal širšim, ji je frizerka pobarvala pramen za pramenom, ampak samo pri glavi, tko da je vse štrlelo, ko so bli vsi prameni pobarvani, vmes sta klepetale, včasih tud mal tišje, da nism razumel, kaj govorita, pol sta mele pa eno uro časa, da je barva začela delovati. Sedeli sta v dnevni, mami ji je skuhala kavo, Petra je pila sam vodo zraven, nč soka, kukr: »Sem se spet zredila,« pa saj je res tko majhna, da ji gre najbrž še voda v škodo.
Takrat ko je bla Petra noseča, je zgledala k žoga, ampak je lih tko pršla. Precej sta se pogovarjale, mami je še telefon zvonil, pol k je bla pa mami fertik, še mal postrižena, posušena s fenom, jo je pa Petra nekam odpelala, k je bil mamin avto na servisu. Mami je men naročila, da morm bit doma. Star sem bil deset let. Igral sem se z Ronom, mojim psom, pol mi je pa že počas dolgčas ratal. S Sosedom Janezom sva se šla pelat z rolko, čeprav ne bi smel nikamor od doma, ampak vseen sva se peljala mal po ulicah. Tam pri gostilni, na gostilniškem vrtu, zagledam dve ženski. Sonce je močno svetilo, tko da so ble belo – rdeče marele z napisom Union odprte. Ena od žensk je bla kukr mami, pa saj je tud bla mami, druge pa nisem poznal, pa ni bla Petra.
Kasnej sem jo spoznal. To je bla Nastja. Zarad nje je razpadla naša familja. No, al pa zarad fotra, kdo ve? Kar gledal sem, kuker un kreten na križišču k pozabi na semafor gledat, in zlepa ne spelje, uni za njim si pa mislijo, da čaka na tistega jebenega mitsubishija, k še ni pršel iz proizvodnje. Mami z novo frizuro, v kavbojkah, svetla majčka s kratkimi rokavi, Nastja pa v rdeči bluzi, belih zelo širokih hlačah, opanke je mela čist odprte, da so se vidli lepo rdeče pobarvani nohti, na vrh glave sončna očala. Mami je mela sončna očala na očeh, ampak se je videl, da joka, una jo je pa sam gledala. Mal je vetr popihal, mršil mamino novo frizuro, Nastjini dolgi lasje so plapolali kuker zastava, k jo dvigajo, kadar tekmovalec zmaga, pizda, pa jo to ni nč skrbel, mami si je pa skoz lase popravljala, da ne bi slabo izgledala.
Dihaj, sem si mislu. Pol sem se raje zbasal domov, k me je že Janez začel sprašvat:
»A ni tamle tvoja mami?«.
»Ja, eno sodelavko je na kavo povabila,« sem mu rekel zarad ljubega miru.
Premišljeval sem, da to pa ni dobr, vsaj zgledal je čudn. A bi ji lahko kej pomagu. Pizda, takrat nisem vedu, kako je to, če se ti podira tisto, kar si dolgo gradil, jeben svet.
Pol sva šla pa z Janezom kr domov. Mami je pršla šele čez dve ure, zabuhla okol oči, ampak se je kar smehljala, kuker da ni nič, v resnic je pol kasnej rekla, da se je čutla izvotljeno in izsušeno, z izrazom na obrazu, ki ga je izklesala bridka žalost. Jaz sem vedu, da je žalostna. Pa kolk je bla še kasnej žalostna … Žalost je k lastovica, pizda, en dan se zbudiš in mislš, da te žalosti ni več, pa se je samo preselila drugam, tko k lastovica k se preseli drugam, da si perje pogreje, pol pa spet nazaj pride in se ti naseli v srce. Zmeri, ko sem bil kdaj kasnej pri frizerju, sem se spomnu tega dogodka, za popizdit.
Čez dva dni smo šli na Pelješec, k moj fotr srfa, pa sej je tud naju z Gregom naučil, in smo šli zmerom avgusta še za en teden srfat. Ampak takrat je šla mami zadnjič z nami. Veter je dobr pihu, tko da smo vsak dan srfal, mesec na nebu je bil poln in zazdel se mi je, da živlene že drvi kot vlak, ki mu je vseen, če že na naslednjem ovinku iztiri …
***
Zdej, k sem pri Štefanu v Radgoni, mam precej dolge, neukrotljive lase, si jih kr z gumico spnem, imam tako surfarsko frizuro, moji lasje so kot nadaljevanje mojih misli; divjih, neposlušnih, uporniških; to niso lasje, ki bi posnemali gladko počesane vrednote modernega človeka – rad bi bil drgačen, ne čist klasičen, na vrednote ne mislim čist ob vsaki priliki. Tko mal skodrane lase imam, svetlejše barve, če so razpuščeni, sem videt čist drgačen.
Zadnjič sem reku, da bi šel k frizerju. Štefan je poklical gospo Danico:
»Zdravo, Danica, a bi imela čas za dva dolgolasca?«
Njen mož ima arhitekturni biro v isti stavbi, kot je veterinarska postaja v Radgoni, in pri Danici je protekcija za veterinarje – ni čakalne vrste -, zato sva bla že čez dve ure tam. Ni to neki jebeni svet, vukojebina al pa kej podobnega. Ima lep frizeraj, sem kar gledal. Njen frizeraj je lepo opremljen z velikimi ogledali, z dvema usnjenima stoloma, z dvema lijakoma za pranje glave, havba za trajno, reklamni panoji za šampone in lake, kotiček za stranke, ki si lahko pogledajo kakšno revijo, popijejo kavico, stene so svetlo rjave barve, na stropu so kvadrati, tako da se stropne lučke lepo zlijejo, ena stena je steklena, tako da je prostor svetel, ob vratih so obešalniki, na pultu, kjer je blagajna, so krtače, glavniki in bonboni
Štefana je ostrigla na kratko; mal z mašinco, mal pa s škarjami. Njegovi lasje so sivi, precej skodrani, sploh še ni dost plešast, ampak nič ne komplicira, ga še nisem vidu, da bi se česal, mislm, da v kopalnici sploh nima glavnika, in ob striženju sta se z Danico prijazno pogovarjala; o vremenu, pol o nekem sosedu, k je zbolel, pol so pa Štefana že k eni kravi klical, k je kotila, pa se je nekaj zakompliciral, da je šel pol delat carski rez, tko da sem bil jest lahko kar neki časa sam pri gospe Danici.
Lase mi je najprej umila, sedel sem na takem oblazinjenem fotelju, k masira hrbet, pol sem se presedu pred špegu, da mi je skrajšala konice in me posušila. Vmes me je spraševala, od kod sem, k me ni še nikol vidla, če mi je kaj dolgčas po domačih – sevede ne ve, da so moji razstreljeni na dva konca -, pa kako sem šele jaz razstreljen v svoji glavi, ampak jo nisem hotu še s tem obremenjevat, kero šolo sem naredu, kaj starši delajo, pa brat in sestra, pa take stvari. Ona je mislila, da sva že fertik, v meni se pa včasih zbudi ženski del možganov; kakšno frizuro nej si omislim, da bom mal odštekan in sem ji reku:
»A mi lahko kitke spletete?« Sem si mislu za hec, sem rad drugačen … včasih kej zajebem, ampak, hej a so vsi BMW-ji brezhibni?
Gospa Danica pa:
»Seveda, saj imaš dovolj dolge lase, zdele so mal bolj živi, ko so sveže oprani, po celi glavi se bodo dale splesti kitke, pol ti pa ne bojo nagajali in ti šli v oči pa še en teden se ti ne bo treba česati.«
