Maja Drolec: Jeben lajf

Roman

Maja Drolec; Jeben lajf

Drage bralke in bralci, upamo, da so se Vam odlomki iz romana Maje Drolec Jeben lajf (Hirondelle, 2024) zdeli zanimivi in da boste uživali ob branju. Več si lahko preberete v romanu, ki si ga bomo verjetno zapomnili po njegovi iskrenosti in neposrednem slogu, hkrati pa vsebuje tudi kanček kritične ostrine!

Če želite naročiti svoj izvod romana, dobrodošli:  m.drolec@gmail.com

Maja Drolec like pripovedovalcev skrbno izoblikuje in hkrati tudi krivice in trpljenje skuša vsaj delno uravnotežiti.

Čeprav vsak posameznik sam kreira svojo usodo, nam Maja Drolec pokaže, da se boleči spomini prenašajo med generacijami in lahko povzročajo vedno nove bolečine, kar je tudi izhodišče za izbiro povednega naslova Jeben lajf.

Kontekst romana je prikaz razkoraka med družbenimi normami in osebnimi pričakovanji, ki jih narekuje čas, v katerem živijo posamezni protagonisti, ki se kasneje združijo v skupno zgodbo. V njej imamo spekter različnih vzorcev človeških čustvovanj. Trije generacijski spomini, okoli katerih pisateljica gradi roman, so stroga očetovska vzgoja in pomanjkanje ljubezni, soočanje z ločitvijo in odvisnost najstnika od prepovedanih drog. V vsakem obdobju se najprej srečamo s prisilnimi ali prostovoljnimi normami, ki se razrešijo z uporom in osvoboditvijo protagonistov. Če sta to v prvem primeru Mojca in Bine, ki se poročita, kljub nasprotovanju družine, se v drugem primeru osvobodi Bine, ki ga zakon preveč utesnjuje. Zadnjo, najbolj tragično osvoboditev opravi sin Luka, ki v drogah in odklopu od družbenih norm najde navidezno popolno svobodo, ki pa, kako ironično, spet na drug način močno poveže vse glavne like zgodbe. Tragična protagonistka romana ostane Mojca, ki z grenkobo opazuje Binetovo osvoboditev in svoje življenje, ki se brez utečenih tirnic ob partnerju, ne more iztrgati iz patriarhalnih vzorcev in privzgojenih družbenih norm.

Odlomek iz romana, 3. del

 

Mama Mojca

 

Pomlad se je iztekla in poletje že steguje svoje žarke proti tridesetim stopinjam, trava raste s tako hitrostjo, da jo kosci komaj dohitevajo, mnoge pomladne cvetice so odcvetele, čebele stikajo za najsočnejšo pašo, dijaki pa so odplesali svoj Gaudeamus igitur.

Luka praznuje svoj 21. rojstni dan. Soba je prazna, na steni fotografija, ko se objema kot otrok s sestro in bratom. Njegova visoka postava je zdaj rahlo ukrivljena, s poškodovanim kolenom je hoja počasna, koraki dolgi. Zaradi očal večkrat dvigne glavo od brade navzgor, kot da bi iskal glasove, ki mu šepetajo in mu delajo družbo v samosti, svetlejši skodrani lasje – nadaljevanje njegovih sanj – so speti na vrhu glave. Oblačila so povaljana, smrdijo po tobaku in marihuani, da se že od daleč vidi in vonja slaba higiena, spredaj je na oblačilih polno luknjic od ogorkov cigareta, ki je stalno prisoten v roki. Ne smeji se več. Če spregovori, se pokaže uničeno zobovje, na orumenelih prstih srebrn prstan, kot posmehljiv tujek, ki kriči: »Kaj mi pa morete?«

Prepričan je, da je v zraku nekaj velikega, živi v velikem pričakovanju. Česa se tako zelo veseli? Poletja, ko ga ne bo več zeblo, ko noči ne bodo tako temne, tihe in lačne? Pred nekaj tedni se je preselil iz kleti opuščene tovarne nekdanje mesarije, ki že desetletja ne obratuje več, v opuščeno kamp prikolico. Njen lastnik, verjetno po srcu dober človek, ali pa ima tudi sam problematičnega sina Lukovih let ali celo hčer, mu je dovolil, da kampira na vogalu, v senci ulice. Luka ni sam, temveč mu dela družbo moški, ki bi mu bil lahko oče. Menda je trajno nesposoben za delo, s potrdilom, bolj ali manj filozof na heroinu. Moti ga, če Luku zjutraj zvoni telefon. Narkomani imajo življenjski ritem zamenjan; ponoči ne morejo spati, ker jih muči nemir, podnevi pa so največkrat v transu, skriti pod strgano in umazano odejo.

 

 

***

 

 

Mojca je stopila do okna, se za hip zazrla na bližnji park, kjer je nežno nihala otroška gugalnica in si nato naredila zavihek na strani, kjer so bili verzi iz knjige Jerneja Županiča:

In začelo se je,/ še preden se je začelo./ In rekli boste, da smo lažne reke./ Barva mojih lic,/ ko se iskreno nasmejim./ Žalostna ličila vse do jutra./ Rekel sem: »Jutri je daleč,/ zato spakiraj danes, kar imaš.«

 

Vidi ga, Luka, pred desetimi leti, ljubljenega otroka, ki je prejemal poljube v spanju, enajst ali dvanajstletnega dečka, kako za rojstni dan vabi v goste svoje prijateljčke, kako pomemben se zdi samemu sebi, da jim lahko razkaže svoj dom, pred belo hišo trampolin, ki je eden njegovih najljubših športnih rekvizitov poleg dvokolesne rolke in športnega kolesa – gorca, potem skupaj poslušajo glasbo in se smejijo, se hahljajo Andraževim smešnicam, četudi niso tako zelo smešne. Hvaležno pospravijo okusno pojedino s slavljenčevo torto. Zanj, svojemu malemu ljubljencu, je velikokrat stepala rumenjake s sladkorjem. A čas je lahek kot pena. Težka usedlina pa za vedno ostane.

Tema se ne bojuje s svetlobo, nosi nas naprej proti drugi luči, in edina bolečina, ki jo čutimo, je bolečina.

Zdaj, po desetih letih, se Luka, njen najmlajši, druži s fanti, ki nekatere poletne sobotne večere preživljajo na vaških veselicah; precej pijače preveč, džoint, potem hitre besede, ki izvabljajo nasilje, noži se prikradejo v roke, in k sreči se oblikujeta dve skupini, ki zadržita hudo kri. To se jim ne zdi nič takega, ne zavedajo se, da so že zdavnaj prestopili mejo.

Samo oni so pomembni; mladi, dišeči po pomladi, po ihti in samosvojosti. Ni jih strah pred koncem sveta, vse imajo še pred seboj. Kdaj so začeli postajati mojstri obračanja situacij? Ko so dobili pametne telefone, so postali mojstri klepetanja, malo kasneje pa že mojstri malih prevar in laži. Obračati so se začeli od staršev, ki itak nič ne vedo, razparali so marsikatero prijateljstvo in si želeli stopiti na rob; čeprav so imeli vse na izbiro, so izbrali slabšo verzijo. Vzeli so jezo staršev, jo slekli do gole kože, jo razmesarili in na novo modelirali ter jo na novo izkoristili. Potem so nekateri strašno osamljeni. Ne pomaga, da se kdaj napijejo, pokadijo marihuano, se smejejo in plešejo, potrebujejo hudo visoke skoke s skale v vodo, četudi brez obleke. Med seboj se merijo, kdo ima manj občutka za mejo. In najboljši je potem najbolj kul.

Ko je za marsikoga že prepozno, oblaki kot ugriz neslišno prederejo nebo, mesto se zbudi, mrak pa se tiho vrača v svoj dobro uležani naslanjač. In ostane. Mrak. Notranja izkušnja in potovanje do spoznanja razsvetljenja sta včasih mučna, dolga in naporna.

V krošnjah se ptice spremenijo v kamen, zemlja pod nogami se udira, ostanejo vkopani pred hrastom, ki bo lahko stekel stran, oni pa ne.

Zapuščeni in zanemarjeni si že ne morejo več želeti tistih daljnih spominov, ko je fantič deklici odvezal lase … in jo občudoval kot malo boginjo.

 

 

***

 

 

Luka si želi spoznati dekle. S prsti bi se rad dotikal njenih rdečih ustnic. Rad bi živel svoje sanje. Rad bi bil del nečesa večjega. Koprni za obzorji, ki jih verjetno nikoli več ne bo mogel doseči. Kakšne sanje ima? Trmasto vztraja v tem svojem svetu, ki mu dopušča prostost pod milim nebom, ki bo milo le poleti, druženje s sebi podobnimi, ki si upajo vnašati v  telo strupe, strupene hlape in le kdaj pa kdaj je to hrana, vitamini in minerali. Ne zdi pa se mu vredno delati, živeti pošteno, se veseliti dobrega občutka, da bi si nekaj ustvaril in bil za to nagrajen. Socialna pomoč mu je zameglila trezno presojo.

»Zakaj bi delal, če lahko živim od podpore?«

Le kdo si je izmislil to zakonodajo? si večkrat misli Mojca.

Vsakdo ima svoj rob, svojo točko, ko telo ne zmore več. Starši in družine pa ne obsojajo več, temveč trepetajo; silovita bolečina, ki je ni mogoče primerjati z nobenimi solzami, v  telesih velikokrat zatemni oči. In upanja prihajajo kot drzni pomorščaki, prihajajo kot odkritelji celin na otok in ostanejo dan ali dva in počivajo … in potem odplujejo naprej.

Svet se premika naprej in nova življenja pridejo in gredo. Misli pesnika Jehude Amihaja iz knjige Ura milosti  Mojci neprestano prihajajo na misel:

»Pozabiti nekoga je kot pozabiti ugasniti luč na dvorišču, tako da ostane prižgana še ves naslednji dan. A potem je luč tista, ki spominja.«

Pomembno je, kako preživimo trenutek, ki nam je dan na tem svetu. Pomembno je, da uporabimo tisto, kar nam je dano. Mogoče Luku ni bilo dano toliko kot sorojencema, ni mu dana volja in odločnost, da svoje življenje usmeri v tisto pravo smer, usmerjeno v svojo svetlo zvezdo, da začne svet gledati z drugačnimi očmi; brez bolečine, brez sramu, da sprejme pomoč in bližino drugega. Dana mu je ljubezen staršev, sestre in brata. V Mojčinih mislih se vedno znova poraja vprašanje: Kaj, če bo umrl, kot umirajo fige v jeseni, naguban, poln sebe in sladek? Listje se bo takrat že sušilo na zemlji. Gole veje bodo kazale proti kraju, kjer je dovolj časa za vse.

 

 

***

 

 

Zaradi Luka in njegove zablode se z Binetom, njenim nekdanjim možem, včasih slišita po telefonu. Največkrat jo pomiri s svojim avtoritativnim in hkrati nežnim razmislekom, da se je Luka sam odločil za tako pot v življenju. Da, stoji mu ob strani, a Luka se bo moral sam odločiti za zdravljenje.

Le kdo ne sanja o sanjskem življenju? Posebno ženske ves čas hrepenijo po ljubezni in sreči. V življenju se jim zdi vse tako zapleteno, in vendar je vse tako preprosto. Mogoče so njihove želje občasno nerealne, nedosegljive … Ko je Bine odšel, je Mojca iskala. Iskala njegovo različico, a je ni našla. Bili so prijetni, topli ljudje, moški, ki so ji bili všeč, a življenje ima kar precej omejitev in do Štefana je bil samo Rajc, s katerim sta poskušala tri leta. Bila je njegova dama, spoštovana in ljubljena. Z njim ni bilo nikoli dolgčas. A bile so stvari, ki jih je spoznavala na novo. Zasvojenost z alkoholom, tako – prikrito. Ne preveč moteče, a bilo je skrb vzbujajoče. Prvič v življenju se je srečala z zasvojenostjo.

Če bi Mojca dobila luno, če bi bilo ljubezni dovolj, bi bilo vse drugače. Toda, kje naj pogasi to žejo? Katero srce, kateri bog bi imel zanjo dovolj globoko jezero? Ničesar ni na tem svetu, ničesar na drugem, kar bi bilo po njeni meri.

Ženske so celo življenje kot lepe Vide. Vkovane med stene z dokončnimi, v večne čase zapisanimi pravili, namesto da bi se posvetile plemenitim ciljem.

Ah, hrepenenje, to je več kot dar, kar si sleherna gospa lahko samo želi, ali sanja. Popelje jih v svet polnega, kot potok bistrega življenja. Popelje jih v dalje neznane, kjer se sanje rahlo stikajo z življenjem, kjer življenje ni na drugi strani zelenih livad in ni mučna tlaka vsakdanjih skrbi.

 

***

Mojčina starša sta se poročila leta 1957 in dobila štiri otroke. Mati Marija je študirala na učiteljišču, oče pa je bil mojster avtoličarstva in tapetnik, takrat so temu rekli »zotlar«, saj je znal v petdesetih letih prejšnjega stoletja oblaziniti sedeže na vozovih, dandanes (v svojih sedeminosemdesetih letih) pa obnavlja staro, stilno pohištvo. To je postal njegov hobi; namreč, rad se ukvarja s popravilom oblazinjenega stilnega pohištva iz obdobja bidermajer, ki potrebuje novo preobleko.

Mojca je vedela, da je bilo v devetnajstem stoletju, v bogatih meščanskih hišah bidermajersko izdelano pohištvo iz svetlega lesa in brez kovinskega okrasja. Površine so bile polirane z naravnimi materiali, s temnejšimi poudarki na posameznih delih. Meščansko pohištvo iz tega obdobja je lahkotno, ima ravne linije, različni furnirji s pomočjo politure dajo kakovost bivanja in ugodje ljudem, zato ga mnogi še dandanes želijo imeti v svojem bivališču. Mizarji so znali že takrat z različnimi furniranji na lesu pričarati čudovite vzorce. Posebna specifičnost bidermajerja, po čemer ga je lahko prepoznati, je njegov izjemno zadržan geometrijski izgled. Posamezni kosi pohištva so dobili novo vlogo. Miza se ni več postavljala ob rob, temveč na sredino prostora, okoli okrogle mize so se postavljali stoli, da bi nastal prostor, v katerem se je zbrala družina za svoje večerne dejavnosti. Prevleke foteljev in drugih sedežnih površin so bile iz svetlih, raznobarvnih, črtastih tkanin, okrašene s cvetjem, girlandami in podobnimi motivi. Njen oče Jože zna zamenjati vzmeti na sedalih, iz lesa naredi nove nogice v podnožju, jih pobarva in nadene na enosed, dvosed ali trosed novo blago, prepleteno z zlatimi nitmi. Po blago je hodil največkrat v Avstrijo.

Oče Jože je vedno bolj užival v tapetništvu kot v avtoličarstvu, čeprav je vodil delavnico z dobrim imenom, znano po kakovosti, in k njim so prihajali ljudje iz celotne ljubljanske pokrajine. Stranke je večkrat sprejemala mama, jim napisala račun, saj je vodila celotno računovodstvo, in hči Mojca je kot mala punčka rada prisluhnila pogovorom, ki so običajno prešli iz avtomobila na družino, na dogodivščine, ki se ljudem dogajajo v življenju in na takratno politiko. To je bil čas socializma. Pripovedovali so šale o Titu za pet ali deset let zapora, in česar Mojca ni prav dobro razumela, saj so se v šoli učili, da je Tito ljubljeni maršal, zakaj bi se potem norčevali iz njega, a tudi to uganko je razvozlala, če ne prej, pa po njegovi smrti, ko so s sodelavci obiskali Brione in  niso razumeli, zakaj si je Tito prisvojil cele otoke.

Mojca je bila vedno ponosna na svojo mamo, ki je bila razgledana in načitana, lepa, znala se je pogovarjati. Očetu je vedno svetovala pri izbiri materialov in o barvni skladnosti pri opremljanju stanovanja, kasneje, pri gradnji nove družinske hiše in hišic za oddih. Mojca meni, da je oče z njeno pomočjo vzljubil slikarstvo; pa ne slikanja kot takšnega, temveč bolj za zbiranje umetnin – umetniških slik in kipcev -, ki so napolnili stene njihove družinske hiše.

 

 

 

***

 

Mojčini spomini na otroštvo so polni mešanih občutkov. Veliko je bilo strahu pred strogim očetom, ki jim ni nikoli izkazoval ljubezni, večkrat jih je kaznoval s pasom, in živeli so v stalnem strahu, da ne bodo mogli zadostiti njegovim zahtevam. Nikoli jih ni objel ali pobožal, tako da običajno z njim niso govorili, samo pozdravili so ga, če so prišli iz šole, ali ga boječe vprašali po delovnih zadolžitvah v delavnici.
Na drugi strani pa so Mojčini spomini na nagajivo otroštvo, ko očeta ni bilo doma, mama pa je bila ob štirih otrocih razumevajoča in popustljiva … njeni spomini na otroštvo so bili tudi čisto lepi, nagajivi spomini, da so to igrivi spomini, tako kot so otroci igrivi običajno, mama pa popustljiva in razumevajoča. Ne more reči, da ni imela lepega otroštva, saj je bila mama zlata, oče pa strog, zadržan in tih; in še dandanes se Mojca ni izvila iz njegovih rok do te mere, da bi z očetom vzpostavila enakopravnejši odnos. No, tudi brata sta nekako ostala na tej stopnji nesproščenosti, le v sestro se je oče zaljubil že ob rojstvu in njun odnos je ljubeč, tak kot mora biti odnos med očetom in hčerjo. Vedeli so, da kadar očka pride skozi glavna vrata, veselje zbeži skozi zadnja. Mojca se spominja, da so si otroci želeli občutka varnosti, pripadnosti, in ker tega niso prejeli, so se sčasoma umaknili v svoje življenje, ta odtujenost jim je ostala za vedno. Mojca zase misli, da je borka, in to že od rojstva naprej, saj jo je mama rodila doma, sama, ko je oče s kolesom iskal babico v sosednji vasi.

 

 

 

***

 

 

Ko se je Mojca pogovarjala s prijateljico Janjo, sta pogosto omenjali, da so bila šestdeseta leta prejšnjega stoletja za mnoge v Sloveniji revna. To so bili začetki očetove obrtniške poti, ki so bili kar divji. Garal je dneve in noči, in tako mu je uspelo ustvariti svoje premoženje iz niča, kot je pogosto govoril. K uspehu je načeloma precej pripomogla tudi njihova mati, ki je podedovala posestvo po starem očetu, in sta ga nekoliko zmanjšala, da sta po maminem dedu izplačala deleže maminim bratrancem. Oče je na dvorišču zgradil delavnico, kasneje obnovil hišo in na vrtu postavil novo veliko hišo. Imeli so hišico na otoku Krku in planinsko kočo na Zelenem robu na Veliki planini. Oče se je vozil z avtomobili višjega cenovnega razreda; kot je BMV ali Mercedes, kar je bilo za domžalskega obrtnika nekaj običajnega. Vse to premoženje pa ni bil nikoli razlog, da bi oni – otroci – razsipali z denarjem. Vzgojeni so bili skromno in bili vedno zaposleni; tako v delavnici kot pri obnovi stare in gradnji nove hiše. Včasih je bilo delo težko, a oče je bil prepričan, da je samo delo tisto, ki jih bo vzgojilo v poštene, delovne ljudi. Mojce se je to dotaknilo toliko bolj, ker je bila drugi otrok, ko je bil oče še mlad, zaletav in nepremišljen. Ni hotel razumeti, (ali pa ni pokazal), da potrebuje čas za učenje, vztrajal je, da je Mojca poleg šole obiskovala tudi glasbeno šolo, ki je ni marala, to je bila zanjo kot kazen, in zato ga je mati večkrat rotila, naj ji prizanaša z delom v delavnici, vendar ni mogla kaj dosti proti njegovi avtoriteti glavarja družinskega patriarha. Če ji je v šoli kdaj spodrsnilo, je morala za kazen v delavnico, kjer je opravljala vajeniška dela. Občutljiva, kot je bila, se je Mojca trudila, hitela z delom, potočila marsikatero solzo, da ne bi izgubila časa za učenje. Njena šest let mlajša sestra se je požvižgala na vse, ni ji bilo mar, ne za delo ne za učenje, a se ji je na koncu vedno vse izšlo.

Oče z njimi, otroki, sploh ni govoril, če jim ni ravno na dolgo in široko prepovedoval oditi od doma. Ko je Mojca dopolnila dvanajst let, so v vaškem kinu predvajali film Doktor Živago. Ponjo je prišla sošolka, naj gre z njo in njenim starejšim bratom v kino. V naglici je vprašala mamo, seveda je mama dovolila. Mojco je film prevzel; videla se je v Lari in v vsej tisti ljubezni sredi Rusije, v tistem ledenem gradu ob spremljavi čudovite glasbe Maurica Jarreja, ki je leta 1965 prejel oskarja za glasbo. Ko je prišla domov, je doživela hladen tuš, saj jo je oče močno okregal, priletela je tudi krepka klofuta, v kino potem do poroke ni več smela iti, vsaj ne, da bi on vedel za to. Ni mogla verjeti, da sta starša tako neenotna pri vzgoji. Oče je imel  trdo roko in ni znal najti pravega stika z otroki. V Mojci se je nabiralo vse več strahu. Seveda  mu je kasneje, ko je imela fanta, precej lagala, se ga izogibala in uspela uresničiti kar nekaj neumnosti. Če ni bila ravno zagreta za študij, sta z Binetom zjutraj na avtobusni postaji v Ljubljani samo prestopila na avtobus za Kamnik in dan preživela pri njih doma, s posteljnimi užitki, namesto, da bi obiskala predavanja. Prav zato ni bila dobra študentka.

Nekoč jo je oče na križišču pred semaforjem iz svojega avta videl na avtobusu, ki je peljal v obratno smer. Začel je trobiti kot nor, ona pa se je samo obrnila stran, in zvečer, ko je prišla domov, vse zanikala. Oče še danes dvomi, ali je bila ona ali ne, Mojca pa ne prizna, da je takrat hladno lagala.

 

 

***

 

 

Mojca dobro ve, kakšno je žalostno otroštvo; ko vidiš grozo, veliko groze, preden spoznaš  življenje, da so ljudje, ki bodo potemnili nebo, ki bodo ukradli veselje, in vam bodo sedli na ramena, zgolj zato da bi vam preprečili, da vzletite in živite. Čim dlje bi morali iti od njih, a kaj, če ste z njimi tesno povezani, bodisi na način zakona ali družine, potem je beg težji, skoraj nemogoč. To je doživela, zato Mojca ve, da bi morala biti družina za vsakega otroka prvo varno pribežališče. Otrok ne more vedeti, kako velike krivice se mu godijo, zato duša le počasi, po tehtnem premisleku, pobegne iz svojega zapora in svobodno zaplava čez poljane, čez čas.

Čeprav njihov oče Jože ni bil velik, so se ga žena in otroci bali. Njegov srep pogled iznad temnih brk pod rahlo krivim nosom in nazaj počesanimi temnimi lasmi, je bil hladen, izžareval je bes nad življenjem, bes nad ženo in štirimi otroki, ki jih ni nikoli pobožal in se z njimi pogovarjal. Tudi sam v otroštvu ni bil deležen ljubezni in ni poznal nežnih čustev. Njegova vzgoja pa je bilo eno samo vpitje in stiskanje pesti, ki so se največkrat sprožile po najstarejšem sinu.

Otroci so bili zanj predvsem brezplačna delovna sila v njegovi delavnici, ki ga ni zaposlovala z veseljem ali zadoščenjem, je pa vsem dajala zaslužek. Česar oče ni našel v delavnici, je uresničeval s pomočjo lova in zbiranja umetnin. Skoraj po vsem svetu je iskal živali, ki jih je lahko pobijal in razstavil trofeje v lovski sobi, ki bi se ji lahko reklo soba s trupli; medvedja družina – mama in dva mladička –  je nagačena, rogovi jelenjadi visijo na vseh stenah, kože afriških živali ležijo po tleh, okli v omari poleg treh lovskih pušk, in nad dolgo mizo, namenjeno rojstnodnevnim obedom za celotno družino, so na steno pribite glave muflonov, divjih prašičev in divjega petelina, ki strmijo ….  Le kam? Mojci se je vedno zdelo, da v prostoru  smrdi  po preparatih za gačenje,  manjša okna ne dopuščajo dovolj zraka, zato je prostor  zadušljiv, in čeprav je namenjen druženju, je ta lovska soba večkrat priča prepirov in zmerljivk.
Drugi kosi očetove zbirke so slike; olja na platnu: Slana, Grohar, Perko, Mihelič, ki se v pozlačenih okvirih šopirijo po vsej hiši, druga poleg druge, in dajejo vtis bogataškega življenja.  Nekatere, še bolj dragocene slike, so v sefu, pa saj nihče ne ve, kako visoka je njihova vrednost. Oče jih je kupoval z nebrzdano strastjo, z mislijo na zaslužek ob preprodaji. Nikoli ni o tem govoril, ne s sinovoma ne s hčerama, mama Marija pa je bila žalostna in prestrašena ob vsakem nakupu ali zamenjavi, saj je vsaka slika pomenila le še več garanja in odrekanja. Mojca je vedno mislila, da si mama ni znala izboriti mesta ob njem, manjkalo ji je odločnosti.

Bila je premagana in ponižana. Oče družine nikoli ni razvajal, radodarnost ni bila njegova dobra plat, bil je kar močno skopuški.

Mojca je večkrat razmišljala, čemu se je tako velika družina, kot je bila njihova, le redko srečevala. Vnuki držijo distanco, se trudijo ostati čim dlje, ker ne čutijo nobene ljubezni do deda, ki je neprijeten, mrk, zadirčen in surov. Ob srečanjih je prisoten nemir, kot v pričakovanju, da se bodo odprla vrata, skozi katera bi uzrli kapljico resnice, da bi razumeli, kaj je v njem, s tem moškim, da je prežet s tolikšnim sovraštvom in prezirom.

Največ bolečine sta bila v otroštvu deležna prva otroka, Mojca in Jure. Jure je bil nezahteven deček, odporen proti mrazu in samoti, s svojim ciljem, manj občutljiv, kot so običajno otroci. Odrasel je zapustil očetovo delavnico, čeprav se je doma izučil obrti.

Mojca je bila občutljivejša.

Razmišljujoča deklica, ki so ji stvari zlezle pod kožo in se je dotaknile. Slika jesenskega jutra, ki bi se lahko končala žalostno, je skoraj tragična. Mojca in Jure sta se zbudila sama od sebe. Očeta ni bilo, mama pa je še spala. Njen sen je čudno globok, promet s ceste živahen, in onadva, otroka, ne moreta prebuditi mame. Vesta, da nekaj ni v redu. Hrepenita po mamini bližini. V pižamah stopita na okensko polico in skušata priklicati sosede. K sreči mimo pride teta, mlajša mamina sestra, ki takoj ugotovi, da se je nekaj zgodilo, saj se ura bliža popoldnevu, otroka pa sta sama in še vedno v pižamah.

V naslednji sliki, močno odškrnjeni sliki, Mojca vidi prerivanje, vpitje, očeta, ki stiska za vrat babico, teta pa vpije: »To je moja mama!«
Drugega se Mojca ne spominja, mama pa o tem ne govori nikoli.

Mama je večkrat  poskušala oditi od očeta in s seboj vzeti otroka. Mojca je vedno mislila, da ji je manjkalo odločnosti, da bi naredila ta odločilni korak ter na tak način tudi otroka rešila pred krutostmi. Vedno znova so se vrnili domov … V njenem spominu pa še vedno diši  po premogu v mali hiški v Trbovljah pri teti Majdi, in potem, kasneje, pri babici, kjer na premogovi »kišti«  čaka, da se ji osuši od snega ali lulanja premočeno perilo.

 

***

 

 

Nekoč je Mojca razmišljala, kakšna ženska bo pri šestdesetih. Razen spomina, ki ne odneha in kar vztraja, ne bo imela več nobene podobnosti s to deklico, a vsi ti spomini, ki kar vztrajajo in trajajo.

Očetovi udarci malo pred odhodom od doma, skoraj pred poroko. Plazila se je ob zidu hiše, ko se je vračala iz šole, da ga ne bi srečala. Druženje s sosedovimi otroki, vrstniki, je bilo prepovedano, ograja okoli hiše je bila meja, vse, kar je bilo čez, je bilo prepovedano. Tudi govorjenje pri jedi je bilo prepovedano. Očetova sebičnost je bila neskončna. Vsaj tako se ji je zdelo takrat.

Mojci so velikokrat pritekle solze in nekaj v njej je začelo otrdevati. Večkrat je šla v gozd, kjer se je rada sprehajala in sanjarila. Peš se je odpravila po stezah, ki so pozimi neprehodne, tekla je in spotoma zadevala ob veje in kamne, utirala si je pot skozi zeleno vlago tega širnega rastlinskega prostora. Noge je imela blatne, obleka je bila popolnoma premočena.

Spoznala je fanta. Pri šestnajstih. Srečevala sta se na avtobusu.

Bila je Trnuljčica, v cvetu mladosti, položila je glavo princu, ki jo je ljubil, na prsi, a gumbi na prsih so odleteli. Čeprav je kričala njegovo ime, bila je ljubezen, da si želiš prihoda jutrišnjega dne, se nekoč ni več zbudila ob njem.

Da živijo v krču, je rekel.

Ženskam brez ljubezni v očeh ugasne svetloba, ženske brez ljubezni živijo naprej mrtve. Roke je potisnila v blato, zgrabila polno pest in si jo ponesla na obraz, nekje v daljavi, je zaznala, pa je letela jata ptic in jata galebov.

Zdaj, veliko kasneje, se spet čuti živo, spet se zaveda same sebe, toda na nek način je še vedno majhna deklica. Čuti svoje telo, ki z vsemi vlakni okuša prizanesljivo vročino zgodnjega jutra, njene drgetajoče nosnice pa hvaležno vsrkavajo sladkaste vonje, ki jih veter prinaša z morja. Občuduje njegov šum v jutranji svetlobi, valovanje modro zelenega bleska, ki je kakor bronast odsev na nežni modrini neba. Prepričana je, da je največja napaka, ki jo lahko narediš v življenju, da hočeš še več in se trudiš biti srečen.

 

 

***

 

Mojčin oče je bil upornega duha, mogoče je precej tega podedovala po njem, predvsem pa mu ni bilo mar, kaj mislijo drugi. Uprl se je politiki in cerkvi. Mati Marija je ob nedeljah hodila k maši, kar je v vasi nekaj običajnega, že zaradi ljudi, ker kaj bodo pa rekli, če ne bi šla, medtem ko njemu kaj takega ni prišlo niti na misel. Kar zgodaj, že v šestdesetih, je ugotovil, kako ga lomijo komunisti in kako zaslepljeni so tercijali zaradi hinavščine duhovščine. Tudi Mojci in sestri ni bilo treba več k maši po sprejetju zakramentov, ker bi bilo lahko slabo za njuno izobraževanje na pedagoški šoli. Obiskovanje verskih obredov je bilo v sedemdesetih za učitelje in študente učiteljišča strogo prepovedano, kar je Mojci še kako prav prišlo. Najbolj je trpela, ko si je morala pri sedmih letih izmišljevati stvari, ki jih je župnik interpretiral kot grešne. Pri devetih je Mojca šla k birmi, ki se je spomni le po tem, da je bila oblečena v lepo svetlomodro obleko s temno modro pentljo zadaj na hrbtu. Starša sta jo kupila v Udinah v Italiji, za prvo obhajilo pa je nosila rumeno oblekico, v katero je nekaj tednov kasneje Jure zanalašč frcnil češnjevo peško, ki je za vedno pustila temno rdeč madež na njeni desni dojki, takrat šele rahlo vzpenjajoči.

 

 

***

 

Babica Anka, materina mama, ni nikoli odobravala zakona Mojčinih staršev, v nekem smislu je bila njena napoved pravilna; ta zakon ni bil srečen. Babica Anka je bila drugačna od mame Marije. Njeno vesolje je bilo znotraj njenega doma in ona je bila matriarhatinja, ki mu je vladala, nikoli pa ni razumela, kako njena starejša hči slepo sledi svojemu možu in se mu podreja. V svojih ambicijah je videla Mojčino mamo Marijo kot učiteljico, njeno sestro pa kot zdravnico. Pri mlajši hčeri se ji je želja uresničila, pri starejši pa ne, no, mogoče z vnukinjama, ki sta obe učiteljici – Mojca in njena sestra Darja. Svojih vnukov babica ni nikoli pazila in razlog je predvsem očetov neukrotljiv značaj.

Mama Marija vedno pravi, da se je, ko je spoznala Mojčinega očeta Jožeta, zaljubila v njegov značaj, delavnost in poštenost, v začetku še ni opazila njegove zakrknjene samosti in vzkipljivosti. Imela ga je rada in še vedno ga ima, a najraje ima svoje otroke. Bili so cel njen svet. Ni imela svojih hobijev, razen večerne cigarete ali dveh ob prebiranju časopisov, ki so takrat obstajali. Od Dela do Dnevnika, Nedeljskega dnevnika in revij: Jana, Naša žena, še nekaj izvodov Dr. romana se je znašlo na mizi med vsemi tistimi časopisi. Tudi obiska frizerja si ni pustila vzeti enkrat na štirinajst dni. Na dopustu je uživala v morju, bila je zelo dobra plavalka in na plaži je cele dneve prebirala knjige. Rada je gledala filme in Mojca je najbolj uživala, če ji je naslednji dan povzemala zgodbo filma, ki sta ga z očetom gledala v kinu. Bila je izvrstna pripovedovalka.

Vsega tega pri očetu Jožetu ni bilo. Ko je poskrbel za nepremičnine, vpeljal v delavnico delovno silo, je podaril ves prosti čas svojim hobijem; lovu in glasbi. To, da je lovec, Mojce ni nikoli pretirano motilo, celo vesela je bila, da je odhajal od doma; ves pokončen je izžareval moč in avtoriteto v svoji zeleni »jagrski« obleki in s klobukom, na katerem se je svetilo pero divjega petelina. Veliko časa je preživel v gozdu; poznal je vse slovenske gore in ogromno lovskih poti. Redno je sodeloval na sestankih lovske družine v Strugah na Dolenjskem in veliko noči je prebedel na lovskih opazovalnicah. Poleg lova je imel tudi harmoniko. Naučil se je igrati harmoniko – frajtonarico, kar s prijemi, brez not, saj ni imel glasbenega znanja. Najel je zasebnega učitelja, ki ga je učil in poskrbel za druženje s celo skupino starejših muzikantov. Zdaj, ko širša družina šteje že mnogo vnukov in njihovih družin, včasih zaigra Golico ali Čebelarja.

Dandanes sta Mojčina starša prišla v leta, ko potrebujeta pomoč, saj sama le s težavo zmoreta vsakodnevne opravke. Za zdaj oče Jože še vozi avtomobil, podaljšujejo mu vozniško dovoljenje, leto za letom, naučil se je kuhati, živila kupuje v diskontu, celo z likanjem se spopada. Noče slišati o domu za starostnike, niti o tem, da bi določil svojega naslednika, ki bi zdaj – v mamini nebogljenosti – poskrbel zanju. Komaj čaka, da bo pomlad, da bo zasadil vrtiček z novimi sadikami zelenjave.

Mama Marija je pri svojih petinosemdesetih letih zbolela za demenco. Bolezen vidno napreduje vsak mesec. Vedno znova, ko jo Mojca vidi, jo osupne njen upadel, zaskrbljen, ostarel obraz, sivi lasje, vsa njena podoba se je spremenila, razbila na drobne kosce, v njenem spominu je še vedno živa njena podoba iz mladosti, obraz temnolase Elizabeth Taylor z živo rdeče namazanimi ustnicami. Včasih Mojca mamo vpraša, ali bi šla v dom, pa ji odvrne, da nimata denarja. Očetu Jožetu jo še vedno uspeva zastraševati s svojimi varčnimi idejami in stiskaštvom. Tudi on je bolan. Po vsej verjetnosti se je vrnil rak, ki ga je preboleval pred dvajsetimi leti. Njegovo telo je shujšano, postarano, pogled pa še vedno oster in nepopustljiv. Če gre mama iz hiše na vrt, večkrat pade, tako nenadno, in potem nemočno obleži. Oče je ne zmore več pobrati. Zadnjič sta čakala na mlajšega sina, da se je vrnil iz službe in jima pomagal, da so se vrnili nazaj v hišo.

Mojci je nekako težko pri srcu, ko pomisli, kako mimobežno so se zgodila njihova življenja.

Nekoč so bili mladi in bila so njihova divja srednja leta, ki so bila za njenega očeta ustvarjalna, a žal preveč ambiciozna, saj je hkrati z grabežljivostjo izgubljal človečnost. Verjetno je, da se tega sploh ni zavedal. Vse njegovo bidermajersko pohištvo, lahkotno meščansko pohištvo z ravnimi linijami, namenjeno za kakovost bivanja in ugodje ljudi, je brez pomena, kajti ugodja, žal, pri njih doma niso poznali.  Kakovost bivanja in sreča ljudi se ustvarjata s srčnostjo in dobroto, za druženje družine ni potrebna okrogla bidermajerska miza – pomembni bi bili toplina, zaupanje in srčnost … vse pohištvo in umetniške slike, vse je bilo zaman. Njihovim večerjam niso nikoli sledili pogovori o tem, kako so preživeli dan. Če je bil oče doma, si niso nikoli upali dražiti drug drugega, saj je strogo sedel na čelu mize in molčal. Oče je otroke držal na kratko, zdaj, ko so oni odrasli, on pa ostarel, trpi zaradi samote. Včasih se Mojca vpraša, ali kdaj občuti krivdo ali obžalovanje ob spoznanju, da sta z mamo osamljena, stara človeka, ki čakata, da se ju z obiskom usmili kateri od štirih otrok ali trinajstih vnukov.

Kadar gre oče na srečanje harmonikarjev, se Mojca in sestra Darja srečata pri mami.