Katixa Agirre (Vitoria-Gasteiz, 1981) je diplomirala in doktorirala iz avdiovizualne komunikacije na Univerzi baskovske dežele (EHU/UPV), na kateri tudi predava.
Sprva je pisala za mladino (Pavlin šesti prst, Nisem sirena, pa kaj? Težave s sledmi in kratke zgodbe, Več ognja. Romaneskni prvenec Čakanje na pogum, Matere ne, ki je bil nominiran za številne prestižne nagrade, zadnji roman pa je distopični roman Vnovič kentaver.
Roman Matere ne nas sooči z neprijetno zgodbo Alice Espanet, obdolženo utopitve svojih dveh otrok. V romanu ni toliko v ospredju grozljivost, ki se skriva za detomoroma, temveč to, k čemur lahko družba prisili žensko, ko jo loči od njene lastne izkušnje materinstva. To skrajno nasilje v rokah detomorilskih Medej je poslednje sredstvo, h kateremu so prisiljene, saj jim je bilo odvzeto vse: osebna in edinstvena izkušnja materinstva, možnost biti ženska in iskanje lastne identitete.
Njena glava se je popolnoma izpraznila. Prvič v svojem kratkem življenju se je počutila izpraznjeno, izbrisano, izpuhtelo, oddaljeno.
Prvoosebna pripovedovalka v romanu je novinarka in pisateljica, ki je nagrajenka baskovskega sveta za kulturo za svoj prvenec z nagrado Euskadi. In s tem denarjem si privošči napisati roman o detomorilki.
Med porodom, ko poraja svojega sina Erika, se domisli, kje je že srečala obtoženo mater Jade/Alice, ki je ubila svoja otroka, desetmesečna dvojčka. Jade, ki se je preimenovala v Alice, je spoznala v kampusu na angleški univerzi za šport, podjetništvo in komunikacije. Spomini na tisto leto so: smeh, solze, razvrat brez vsake diskretnosti. Jadina neizmerna lepota in njene mačje oči …
Nobena nosečnost ni lahka, še težje je potem življenje z dojenčkom. Tudi pisateljica to občuti: »Včasih se mi je zdelo, da se moram rešiti otroka, a vedno, ko sem odšla stran in kakšen sprehod opravila sama, sem ga še vedno nosila na vesti.
Ko tri mesece nisem spala več kot tri ure skupaj … skrbno preučevala otrokove izločke, bruhanje, smrklje, kašlje.«
Alice ni takoj zanosila, zato sta z možem obiskovala kliniko za zanositev. Sledila je umetna oploditev. V mizogenih kulturah velja neplodnost za upravičen razlog, da moški zapusti žensko, ali pa da pripelje v hišo priležnico. Ritxy, zelo premožen in uspešen poslovnež, deset let starejši od Alice, je bil do žene uvideven, a nikoli ga ni bilo doma. Ko se zgodi umor, najame dobro odvetnico, plača varščino, tako da se Alice brani s prostosti.
Alice slika. Že prej je s slikanjem zdravila svojo psihozo.
Pisateljičina nosečnost je bila prišla nenapovedano, zato povzroči nepričakovan preplah. V svoji postavitvi sveta ni potrebovala dojenčkov, niti Niclasa, svojega partnerja, si ni predstavljala kot očeta. Zanjo je bila nosečnost latentna grožnja, spreten ostrostrelec, ki je bil pripravljen pokončati takšno življenje, ki ji je ugajalo.
Na sojenju pisateljica opazuje Alice, ki spretno odigra svojo vlogo: njena izgovorjava, retorika, telesna govorica, obleka, pametna razporeditev učinkov, ravnovesje med čustvi in razumom, premišljena raba metafor, sklenjeni dokončani, trdni zaključki. Vse to je bilo potrebno v tej gledališki igri, da Alice ni bila obsojena na zapor, čeprav je umorila svoja otroka, čeprav je bila kriva, vendar ne bo šla v zapor. Že od samega začetka ni hotela biti sama z otrokoma, saj je čutila, da se nekega dne ne bo mogla upreti, da bo prišel dan, ko bo še posebej šibka in jo bo tok odnesel. Zdaj, na sojenju, se podrobnosti ne spomni več. Prebudila se je v bolnišnici.
Psihične posebnosti, ki so vidne pri Alice že prej – v študijskih časih – so bile: narcizem, osebnostna motnja, zahteva po nenehni pozornosti, samopoveličevanje, nizka empatija, nagnjenost k idealiziranju nekaterih ljudi in zaničevanje ostalih. Jade/Alice ni bila primerna za družbeni razred, h kateremu je stremela; (izhaja iz revne družine, in te revščine se hoče znebiti za vsako ceno), v njenem življenju je zevala vrzel, za katero se zdi, da je nihče ne želi zapolniti ali pa nikogar ne zanima.
Mladim materam se v 80% dogaja poporodna depresija; to je hormonsko neravnovesje po porodu, ki ga utrujenost in pomanjkanje spanja še poslabšata. Po nekaj tednih taka depresija izgine kar sama od sebe. Alice se zgodi poporodna psihoza, za kar pa je potrebna hospitalizacija, ker gre za tveganje, da bi mati lahko škodila otroku ali sebi. V taki bolnici je polno egoističnega razmišljanja, čuti impulz, da izvede prepovedano dejanje (škodi sebi ali otroku).
Mama je komaj zmogla vzpenjanje po pobočju svojega obupa in potiskala voziček, v katerem sem se vozila …
Nekateri ljudje se tako pogosto približajo breznu duše, da jih na koncu popolnoma obvladuje eden od vzgibov: se sam vreči vanj ali pa vanj potisniti svojega bližnjega.
