Maja Drolec: Kino pod zvezdami

0
62

 

Film pod zvezdami

 

Letni kino, od 14. julija do 6. avgusta 2022, ob 21:30, na Ljubljanskem gradu.

Poleti na Ljubljanskem gradu ponoči zasijejo tudi filmske zvezde.

V sodelovanju z Mestno občino Ljubljana in Javnim zavodom Ljubljanski grad Kinodvor vsako leto pripravi izbor premier in predpremier ter nekaterih najbolj odmevnih filmov kinematografske sezone, ki so na ogled v letnem kinu pod zvezdami.

Organizatorja Filma pod zvezdami sta Kinodvor in Ljubljanski grad. 

 

Drive My Car Doraibu mai ka

Ryusuke Hamaguchi / Japonska / 2021 / 179 min / japonščina, korejščina, angleščina

Film je prejel nagrado za najboljši scenarij v Cannesu.

Režija Ryusuke Hamaguchi, scenarij Ryusuke Hamaguchi, Takamasa Oe po istoimenski kratki zgodbi Harukija Murakamija, fotografija Hidetoshi Shinomiya, montaža Azusa Yamazaki, glasba Eiko Ishibashi, produkcija Teruhisa Yamamoto, igrajo Hidetoshi Nishijima, Toko Miura, Reika Kirishima, Masaki Okada, distribucija Demiurg

Zgodba
Yusuke Kafuku, gledališki igralec in režiser, ki po dveh letih še ni prebolel izgube ljubljene žene, sprejme režijo Strička Vanje na gledališkem festivalu v Hiroshimi. Tam spozna Misaki, zadržano mladenko, ki mu jo dodelijo za voznico. Med dolgimi vožnjami se med osamljenima tujcema splete zaupna vez in počasi najdeta pogum, da se soočita vsak s svojo preteklostjo.

Zvestoba je glavna nit filma.

Ali mu je ona, Yusukejeva žena,  tako zelo nezvesta, se sprašuje gledalec, sigurno ga ima rada. Po smrti otroka ne igra več. V avanturah je mogoče našla nadomestilo. Yusuke je vedel, da mu ni iskreno zvesta. Kaj je več vredno? To ga vseskozi mori, zato mladega igralca Takatsukija povabi k igranju, da bi izvedel več o ženi.

Njihova kultura, japonska kultura, ima veliko medsebojnega spoštovanja in  uvidevnosti. Mož bi mladega ženinega ljubimca najraje oklofutal na pogrebu, a sta spoštljiva drug do drugega. Težko je nekoga izgubiti, Yusuke izgubi hčerko, ženo pa dvakrat, s tem da ni vedel, kdo je ona v resnici, ali celo trikrat, ko izve, da ni bila zvesta.

Tudi voznica Misaki pove svojo zgodbo; zaznamovano otroštvo. Izkaže se, da ima tudi ljubimec Takatsuki  podtaknjeno afero.

Intimni pogovori se lahko rodijo le v tem zaprtem, premikajočem se prostoru, na vožnji z avtom. Ker gre za prostor, ki se premika (avto), ga v nekem smislu ni nikjer, zato nam včasih lahko pomaga odkriti plati samih sebe, ki jih nismo nikoli nikomur pokazali, ali pa misli, ki jih prej nismo znali ubesediti.
Ena izmed tem zgodbe je dramska igra. Igrati pomeni imeti več identitet – gre tako rekoč za družbeno sprejeto obliko norosti. Poklic igralca je seveda naporen in včasih pripelje tudi do resnih osebnih kriz. Vendar nekateri nimajo druge izbire. In zanje je prav ta norost zdravilo, ki jim omogoča, da živijo naprej. Igranje kot ‘način preživetja.
Dvoumni lik Takatsukija in način, kako avtor prikaže njegov ‘glas’. Kafuku je precej gotov, da je Takatsuki spal z njegovo ženo tik pred njeno smrtjo, in moškega opiše kot ‘ne posebno dobrega igralca’. Toda nekega dne Takatsuki odkrije Kafukujevo ‘slepo pego’. ‘Če želimo resnično videti drugega človeka, se moramo najprej zazreti vase,’ reče – in če ta precej stereotipna pripomba Kafukuja prizadene, je to zato, ker nagonsko čuti, da gre za ‘resnico’, do katere sam nikoli ne bi mogel priti: ‘Njegove besede so bile jasne in polne prepričanja. Očitno je bilo, da ne igra.’


– Marcel Štefančič, jr., Mladina   »Drive My Car izgleda kot ekranizacija Kierkegaardove Ponovitve, slovite filozofske komedije nravi, v kateri protagonist – Constantin Constantius, Kierkegaardov alter ego – ugotovi, da ponovitev ni mogoča. »Odkril sem, da ponovitve sploh ni, in se o tem prepričal, saj se mi je ponavljalo na vse mogoče načine.« Ponavlja se torej le nemožnost ponovitve. Natanko to pa izkusi tudi Yusuke: ponovitev nikoli ne uspe, toda prav njen vsakokratni neuspeh ustvari tisti »čudežni« presežek – nekaj novega, izvirnega, presenetljivega, transformativnega. Novo in transformativno nastane le skozi ponovitev. Le ponovitev ti uredi misli. Le ponovitev ti uredi srce. Ljubezen terja ponovitev. Ljubezen terja vajo. Ljubezen terja vožnje. Dolge vožnje. ZELO ZA«

Drive My Car je neskončno zanimiv in bogat film,  ne gre za odbijajoče ali nedostopno delo, ampak bolj za  film, kjer so iskrena čustva skrbno zavita v igrivost in čudenje – kot da je kljub enolični vsakdanjosti prizorišč v zraku ves čas nekaj čarobnega in nezemeljskega.

 

Za obiskovalce Ljubljanskega gradu v poletnih večerih je ogled kvalitetnih filmov bogata izkušnja in nepozabno doživetje.

 

Film sem si ogledala Maja Drolec.