Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Renato Ferrari; Murva Fabianijevih
Prevedla Evelina Umek
Mladika, 2006, Trst
Ferrari Renato (1908- 2002), pisatelj, kronist družine Fabiani, antif. borec, rojen je bil v Gorici, živel v Milanu, kjer je poučeval na zasebnih šolah in delal kot urednik. Sodeloval je v odporništvu v Lombardiji. Po vojni je učil angl. in nemšč. v večernih tečajih. 1975 je izšel njegov roman Il gelso dei Fabiani, 1984 Cani e gatti a Trieste (Istice), 1993 roman Il caffè Ferrari ai volti di Chiozza. L. 1969 in 1971 je prejel nagrado Dež. združenja pisateljev F-JK. Radio Trst A je 1985 oddajal niz črtic Fabianijevi iz Kobdilja v prevodu Radoslave Premrl. – V svojih delih piše idealizirano o življenju Slovencev na Krasu, govori o sožitju med narodi na tem območju, se zavzema za večjezičnost in večkulturnost, vendar označuje slov. narod. prizadevanja kot nacionalizem. Kot prevajalec je sodeloval pri raznih revijah in prevedel več del iz nemšč. in angl. (Poe, Goethe, Dickens, Defoe, Swift, A. Schalek idr.). Črtice in članke je objavljal v Picc., Il Corriere di Trieste, Il Lavoratore, L’idea liberale, Umana in dr.
Murva Fabianijevih je pripoved o spoznavanju, ljubezni, in rasti mladega mestnega dekleta Charlotte von Koffler. Zgodba je postavljena najprej v Trst, leta 1826; poroka njenih staršev – Angela Marchini se poroči s Tirolcem modrih oči Karlom von Koflerjem, nato v trdo in še nekoliko divje naravno okolje kobdiljskega Krasa, kjer se v Kobdilju zgodi Charlottina zgodba. (1844) V tem okviru zaživijo nepozabni junaki, katerim je potreba po ljubezni glavno življenjsko gonilo. Vse to dogajanje zapisuje Charlottin pravnuk. Fabianijeva murva v Kobdilju na Krasu kljubuje časom in državnim spremembam že več stoletij. Videla je lepe in hude čase, ki so se zvrstili na tem koncu slovenske zemlje. Nema priča življenj, ki so se začela, se razvijala in marsikdaj tudi končala v bližnji družinski domačiji, bi nam znala najbolje potrditi pripoved Renata Ferrarija, v kateri spoznamo Charlotte von Koffler (1827-1923), zadnjo veliko mater pomembne rodbine Fabianijevih, mamo znanega arhitekta Maxa Fabianija in avtorjevo prababico.
Glavni lik romana, sedemnajstletna Charlotte je do tedaj živela razpeta med Trstom (svojim in maminim rojstnim mestom) in Bocnom (očetovi domovini). Poleti 1844 pa jo naključje ali bolje mamina izčrpanost vodita v oddaljeno kraško naselje blizu Štanjela. Povsem brez predsodkov, ki so prevladovali med takratnimi Tržačani, da je Kras pust in neprijazen, se mladenka pridruži ženski odpravi oz. mami, njeni spremljevalki, guvernanti – učiteljici, in kuharici, ki naj bi v Kobdilju preživele le najtoplejše mesece tistega leta….«Med potovanjem sem se povezala z zemljo, se pridružila duhu zemlje… videlo se je griče: Štanjel (beseda izvira iz sv. Angela), Sveti Gregor, Gradišče…«
Charlotti se Kras in Kraševci kmalu prikupijo. Na hiši Fabianijevih je letnica 1792, v lončkih rože (rožmarin, gorečka, fuksije), samo Fabianijevi imajo svojo vodo, na dvorišču stoji večstoletna murva – veličastno drevo, gospodarica Tereza jih pozdravi: »Bog daj!« in kar kmalu ugotovi, da je Charlotte primerno dekle za njenega sina Antona, čeprav je dvajset let starejši od mladenke….«Kras mi je prevzel srce…« Charlottina radovednost in mladostniška zagnanost jo iz dneva v dan ženeta v odkrivanje neslutenih lepot Kobdilja in njegove okolice, kateremu bo ostala zvesta osem desetletij. Tam je našla svoj novi dom ob boku ljubljenega sopotnika, Antona Fabianija, s katerim sta ustvarila veliko družino (14 otrok) in pod streho spravila šestdeset trgatev. Z lipicancema sta že ob prvem srečanju jahala po posestvu, ki je največje na Krasu. Charlotte kmalu začuti njegovo viteštvo, ki jo je navdalo s ponosom. Dovolila mu je, da jo je prijel za roko…«Njegova velika, hrapava, topla roka, ki je držala mojo mehko in gladko, je preobrazila prijateljska čustva in jim dala nove dimenzije. Zdelo se mi je, da sem vsa v svoji roki, on pa me je nežno stiskal, kot stisnemo drobnega, mehkega ptička.«
Anton ji je povedal zgodovino Fabianijeve družine; od leta 1100, ko so bili pod zaščito goriških grofov, ki so bili vazali oglejskega patriarha. V fevd so jim dali Štanjel z okoliško zemljo, štanjelski grad, trdnjavo. Ukvarjali so se s kmetovanjem, njihov priljubljeni sedež pa je v Kobdilju. Kasneje so se ukvarjali z vinogradništvom – njihova najboljša znamka vina je pikolit. Bili so tudi temačni časi – ko so bile Napoleonove in druge vojne, in nevarnostih ter škode, ki jih je vinogradom povzročalo vreme.
Spoštovani bralci, roman Murva Fabianijevih je prijetno branje o stoletju miru na Krasu, (križišču kultur, 1509 preide pod habsburško oblast) in idilična ljubezenska zgodba.
