Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Elena Ferrante; Na robovih
Prevedla Lorena Dobrila
Cankarjeva založba, 2025
Elena Ferrante (1943) je literarni psevdonim italijanske pisateljice, katere pravo ime in življenjska zgodba ostajata neznani. Pod tem imenom je izdala več romanesknih uspešnic, med katerimi so najbolj odmevne Neapeljske tetralogije; Genialna prijateljica, O novem priimku, O tistih, ki bežijo in tistih, ki ostajajo, O izgubljeni deklici in Nadležna ljubezen, Dnevi zavrženosti, Zlagano življenje odraslih.
Knjiga Na robovih ni roman, temveč zbirka esejev, ki jih je Elena Ferrante napisala za tri odprta predavanja v Bologni, interpretirala pa jih je igralka Manuela Mandracchia. Eseji govorijo o temah – povezanih z njeno pisateljsko dejavnostjo, poetiko, pripovedno tehniko in drugimi temami. To so eseji: Pero in napor, Akvamarin, Zgodovina, jaz in Dantejevo rebro. Pisateljica v vseh esejih odpira temeljna vprašanja svojega ustvarjanja in odnosa do literature, pripoveduje o oblikovanju lastnega bralskega in pisateljskega jaza, o tem, kako se podobe pretakajo v misli in nato v jezik, o vseh naporih, s katerimi se pri tem sooča, o snovanju neapeljskega cikla ter ne nazadnje o pisanju z roba in čez rob. Pri tem eruditsko črpa iz svetovne književnosti in prepleta misli Virginie Woolf, Emily Dickinson, Gertrude Stein, Ingeborg Bachmann ter mnogih drugih.
Pisanje je za pisateljico (seveda, tudi za pisatelja) samoten, intuitiven proces….«Načrtovanje zgodbe in njena dostojna izpeljava je eno, nekaj drugega pa je popolnoma negotovo pisanje, enako spremenljivo kot svet, ki ga poskuša urediti.« Ko pisanje poskuša artikulirati, govori o pohlevnem in silovitem načinu pisanja. Avtorica opozarja na izmuzljivost v pisanju, pohlevni način nosi v sebi podrejenost in strukturiranost, omogoča nadzor nad besedami, preprečuje, da bi se zgodba razblinila v neobvladljivem toku misli. …«V nekaj samoironičnih opazkah se skrivata dva podatka: prvič, pisanje je čisto preizkušanje sreče; drugič, kar ujameš s pisanjem, ne gre skozi rešeto enega jaza, usidranega v vsakdanjem življenju, ampak skozi oči dvajsetih ljudi…« V pisanju so značilni nenadni odkloni, presenečenja, preboji v nepredvidljivost. V teh prelomnih trenutkih njene junakinje in zgodbe odpovedo na začrtani poti.
Pisanje je izgubljanje, prehajanje »čez rob«, na področje, kjer ji je kot pisateljici težko, kjer biva tudi bolečina. …«Naloga tistega, ki piše, je pretočiti v besede udarce, ki jih zadaja, in tiste, ki jih prejema.« Spoznala je, da je pisanje v prvi osebi veliko bolj odkrito in nezapleteno, drugo je resničnost izpovedovanja in vsaka zgodba je delo pripovedovalca, ki je zaradi svoje narave lahko le en od delcev resničnosti in v vlogi realistke; tisto od zunaj lahko pove samo, če govori tudi o sebi. Želi pa v slovnični red spraviti vrtinec drobcev, ki tvorijo resničnost.
V nadaljevanju piše, kako je prisotno povezovalno pisanje, ki sloni na doslednosti, s katero gradi svet, v katerem je vsaka struktura na svojem mestu. Poimenuje ga trdna kletka, ki jo gradi z vsemi potrebnimi učinki resničnosti. Opira se na starodavno in sodobno mitografijo in z naborom prebranega. Nato pride na vrsto razdiralno pisanje, ki ustvarja oksimorone, nedoslednosti in protislovja….«Pisati pomeni potopiti se v vse, kar je bilo že napisano – v odlično književnost in pogrošno, in se naučiti porabljati to bogastvo.« Njene vzornice: Else Morante, Jane Austen, sestre Bronte, Virginia Wolf, Marie Ortese.
Za Ferrantejevo je pisanje ravnovesje med urejenostjo in kaotičnostjo, med stabilnostjo in rušenjem. Zapiše, da postane zadovoljna, ko lepo pisanje postane grdo, ko izgubi skladnost in da so liki zlagani, kadar so skladni in jasni. Prav ta na robu vnaprej načrtovanega se zgodijo nepredvideni literarni preobrati; liki postanejo neobičajni in zaživijo po svoje. Vsaka zgodba je vedno neizbežno delo pripovedovalca. Ta rob predstavlja prostor ustvarjalnega tveganja, liki in situacije se rojevajo v svoji polni kompleksnosti, neizogibni napaki ali neskladju navkljub prav takšna literatura prinaša največjo literarno moč in privlačnost.
V tretjem eseju pa se opredeli do avtobiografske fikcije, ki je za avtorico premišljen umetniški postopek, saj delčke resničnosti vnaša v svoje romane; ali kot zapiše: » iz živega življenja izhajajo majhni in veliki razlogi, ki roko silijo k pisanju«. S tem poudari, da so material za roman vedno naše izkušnje, spomini, občutki, zaznave, ki jih kot pisateljica preoblikuje. Meja med resničnostjo in izmišljotino je prav tisti ustvarjalni rob na katerem se rojevajo dobre zgodbe.
Opozori na ženske avtorice, ki morajo preseči delitev na povprečne in ključne književnice, združiti glasove in se podpirati. Ta poziv k vztrajnosti in medsebojnem opolnomočenju in zavestni uporabi jezika, ki zgodovinsko ni pripravljen sprejeti ženske resnice, kaže, da Ferrante svojo umetnost dojema kot sredstvo kulturne in družbene preobrazbe, da samo ženske, ki pišejo svoje spomine in zgodbe, dejansko premikajo meje zgodovinskih okvirjev, oziroma kot zapiše Ferrante: »Verjamem, da zgolj povezava ženskega jaza z Zgodovino spreminja Zgodovino.«
Knjiga ne daje samo uvid v miselno delavnico Elene Ferrante, temveč bralca spodbuja v tem, da moramo ženske najti svoj glas in moramo pisati, ustvarjati besedila, se aktivno udejstvovati, saj bomo samo na ta način premikale meje, ustvarjale družbeno tkivo in s tem tudi svojo identiteto. Robovi so torej prostor pogumnosti – dražljaj, ki nas sili, da jih raztegnemo, presežemo. Tam, na robu znanega, se prižge droben ogenj čarobnosti, ki prevede bralca in napisano v skupno zgodbo. In Elena Ferrante temu zelo dobro sledi.
Spoštovani bralci, zbirko esejev Na robovih je izdala Cankarjeva založba.
