Maja Drolec: Mnenje o pesniški zbirki
Pavle Goranović; Cinober
Prevedel Uroš Zupan
Slovenska matica, 2025
Pavle Goranović (1973), Nikšić, Črna gora. Njegove zbirke pesmi so: Ornamentika noči(1994), Branje tišine(1997), Knjiga prividov(2002), Kako dišijo knjige(2008), Cinober(2009), Mesto polne lune (2014) in monografija Tin Ujević in Črna Gora (2008). Knjiga prividov je bila prevedena v slovenščino in tiskana pri založbi Sodobnost International. Njegova poezija je prevedena v več jezikov.
Cinober je knjiga poezije, v kateri si sklopi pesmi sledijo kot v kakšnem romanu poglavja, čeprav gre za pesniško knjigo, ki govori o tem, kako je nastajala poezija. Pesnik tehta besede, ki bi jih v verzih lahko objavil, saj ga v svoji notranjosti preganja, da mora pisati. O bolečinah tega sveta. Barva pesmi v knjigi je modra, včasih zelena, kot recimo barva ženskih oči, ali pa je ta barva preprosto cinober, barva elegantno posedlih se nikšiških strešnikov. Jezik mu preprečuje, da ne zapiše vsega, kar se kopiči v njem in si očita, da bi moral pisati. Odstranjuje odvečno, prečiščuje, kar se mu zdi dobro, ostajajo same fraze, ki nimajo pomena. Ve, da ima vsak človek le eno življenje – kot eno peščeno uro, ki se hitro prazni, on pa ne more postati pesnik, ki bi kaj pomenil. Sluti, da ne bo nihče bral njegovih pesmi….«V jesenskem času lahko življenje odstopi prostor verzom za lepši letni čas…«
Pesmi so geografsko zasidrane v Sredozemlju z njegovimi vonji in svetlobo, z njegovim ritmom, ki je počasnejši od celinskega, bolj lenoben, a so hkrati tudi univerzalne. Izpolnjujejo tisto čudovito pravilo, ki velja za dobro poezijo, izmislil pa si ga je William Carlos Williams; univerzalnost lokalnega. …«Zaradi dobre poezije je vredno živeti, za kakšno leto bi lahko odšla na obalo, pisala poezijo; o črnem vinu, olivah, mediteranskem soncu – zapustila resničnost in zasedla tišino, ki je drugačna od realnega življenja.«
Knjiga Cinober je za avtorja in tudi za bralca vrnitev v otroštvo, v svet nepojenjajoče svetlobe, ko se mesec spusti do naših kolen in se spremeni v nogometno žogo….«Prostorna praznina, nikoli ne boš izvedela, kako prostrana je lahko praznina…«
A Goranović je tudi pesnik znanja in pesnik branja. …«Včasih pesem ne potrebuje besed, potrebuje samo trenutek. Potrebuje samo dež. Včasih se moraš samo vrniti…«Pesnik, ki piše poezijo, ki jo poganja zavest, da posamezne pesmi izrekajo svet, kakršen je bil, je in bo. Ga izrekajo z vidika večnosti. In ko lebdi v verzu, je videti, kot bi lebdel v veliki modrini in s tem lebdenjem vračal črnogorski poeziji njeno dostojanstvo.
…«Izginjajo besede; ob tihih poletnih nočeh se tu in tam pojavijo besede, ki si jih včasih iskal. A teh besed si nikakor ne moreš zapomniti.«
Univerzalen emblem Goranovićeve poezije je: plemenita melanholija, v najbolj čistem pomenu teh dveh besed.
Spoštovani bralci, pesniško zbirko Cinober je izdala založba Slovenska matica.
