Maja Drolec: Mnenje o predstavi
MGL; Orfej in Evridika
Avtorica besedila: Urša Majcen, avtor glasbe: Sašo Vollmaier, režiser: Jan Krmelj, koreograf: Iztok Kovač, dramaturginja: Petra Pogorevc.
Nastopajo: Perzefona; Nataša Tič Ralijan, Virginia Woolf, Sylvia Plath, Sarah Kane; Ajda Smrekar, Evridika; Lena Hribar Škrlec , Orfej; Matic Lukšič , Haron; Filip Samobor , Kerber; Lara Wolf , Tantal; Gregor Gruden , Sizif; Joseph Nzobandora – Jose , Ixion; Gal Oblak , Zbor; Veronika Železnik , Filip Štepec, Mattia Cason, Matija Franješ, Tina Habun, Fiona Macbride, Carolina Alessandra Valentini, Nika Zidar , Had; Sašo Vollmaier
Že od antike velja ljubezenska zgodba o Orfeju in Evridiki za enega najpresunljivejših mitov še po smrti. Da bi oživil Evridiko, ki jo je pičila kača, se Orfej odpravi v svet mrtvih, kjer njegovo žalovanje gane tako triglavega psa Kerberja, ki ga spusti mimo vhoda, kot brodnika Harona, ki ga odpelje po reki Stiks. S pesmijo očara tudi vladarja podzemlja Hada in Perzefono, ki mu vrneta Evridiko pod pogojem, da se med vrnitvijo v svet živih ne ozre. Orfej se z Evridiko napoti proti izhodu iz podzemlja, v skrbi zanjo, ne sliši več njenih korakov, prelomi obljubo. Zadnje, kar vidi, je Evridikin izginjajoči bledi obraz. Mit o ljubezni onkraj smrti, ki že od antike navdihuje številne umetnike, ima tudi senčno stran. V veliki večini njegovih upodobitev je Orfej prikazan kot osrednja figura, Evridika pa zgolj kot njegova tiha in pasivna spremljevalka. Pesnica in dramatičarka Urša Majcen v novi interpretaciji mit postavi na glavo in v njegovo središče postavi Evridiko. Je vrnitev v svet živih zanjo res rešitev? Jo je kdo vprašal, ali si tega sploh želi?
V gledališki predstavi, postavljeni na veliki oder Cankarjevega doma, Evridika ne želi več sodelovati v igri, ki jo vodi Orfej. Orfej (Matic Lukšič) ni resnična oseba, je bolj platno za naše projekcije. Predvsem je mitološko bitje, predstavlja nekaj, kar je kompleksnejše od zgolj moškosti: v večini verzij mitov je Orfej kvir. Tam stoji kot mit umetnika – čudovitega pevca, ampak stvar njegove interpretacije lahko iz njega naredi bodisi narcisa, ki potrebuje bolečino, da lahko ustvarja, bodisi (kot v naši uprizoritvi) nekoga, ki opravi pot in ugotovi, da ljubezen pač ne sme in ne more temeljiti na hierarhiji, in isto velja za umetnost. V uprizoritvi je Orfej nekdo, ki uteleša senzibilnost, ki spoznava perspektive drugih; njegova pesem vse gane, ampak pravzaprav smo vsi ta Orfej, skupaj pojemo in rekonstruiramo zgodbe o izgubi, o sistemu ponavljanja nasilja, ki je destruktiven za vse vpletene. V času, ko je postalo vojaško nasilje nekaj normaliziranega, je potreba po kolektivni empatiji in širitvi senzibilnosti še večja in nujnejša.
Evridika bo izstopila iz vloge, ki od nje zahteva pasivnost in molk, prekinila bo zgodbo žrtvovanja za mit trpečega in vsemogočnega umetnika. Z drugimi besedami: ostala bo mrtva. Tako se odloči z mislijo na vse ženske, ki so kadar koli izgubile svoj glas ali življenje v imenu ljubezni ali umetnosti. Orfej v podzemlju ne naleti več samo na mitološka bitja, temveč tudi na tri zgodovinske osebnosti. Svet mrtvih je za pisateljico Virginio Woolf, pesnico Sylvio Plath in dramatičarko Sarah Kane – tako kot za Evridiko – prostor iskanja lastnega prostora in osvoboditve družbenih vlog, v odlični interpretaciji Ajde Smrekar. To so vloge, ki so jih za življenja dušile, omejevale in jih tudi spodbudile k podobni odpovedi, kot jo pri Urši Majcen izreče in osmisli Evridika. Te avtorice so naredile samomor; besedilo Urše Majcen to obravnava kot sistemski problem. Odločitev za samomor ni posledica nemoči posameznic, ampak posledica njihove utesnjenosti v družbene vloge in hierarhije. Je posledica sistema, ki od nas zahteva, da se prilagajamo: možu, družbi, trendom, obsesivnemu delu, nenehni potrebi po izboljševanju sebe za standarde drugih. In te standarde je tisočletja utemeljeval (in jih marsikje še vedno) patriarhalni pogled.
Uprizoritev je zasnovana kot triptih: trije Orfejevi spusti v Had nas povabijo v tri svetove. Ko prometna nesreča (zanimiva scena z avtomobilom, ki se na odru razpre in nastaneta dve polovici, ko se zgodi nesreča, v kateri Evridika umre.) Hkrati smo gledalci deležni glasbe; vdre v koncert za zbor in klavir, Evridika umre v nesreči: umre, ker tako od nje zahtevajo mit, položijo jo na čoln, s katerim bo lahko šla v Had. To je zgodba, sistem. Orfej potuje v Had, da bi jo rešil, in ko jo najde prvič, Evridika zavrne zgodovino nasilja, zavrne ponavljanje svoje smrti: resetira predstavo, ker nobena pesem ne more obrniti smrti, ne more izničiti nasilja. V drugem delu je podzemlje prostor, v katerem namesto Evridike najde Sylvio Plath, Virginio Woolf in Sarah Kane. Tudi Orfej na mit pogleda z novimi očmi. Zave se, da svoje velike ljubezni, zaradi katere se je odpravil v podzemlje, ni nikoli zares spoznal, ker je ni opazoval ali ji prisluhnil, predvsem pa doslej ni razumel, da želi imeti lasten glas in ne biti samo navdih za njegovega. Evridika ga tokrat pripravi do tega, da se zave svoje zablode ter preneha ponavljati stare in davno preživete vzorce družbenih odnosov. V tretjem delu Orfej vstopi v bolnišnico, v kateri najde Perzefono (vloga odlične Nataše Tič Ralijan), ki umira v bolniški postelji. Hkrati je to Evridika, ki je nikoli ni našel, ker Orfej, ki zahteva reševanje, ne more razumeti ljubezni. Perzefona zaključi z mislijo, da »ljubezni ni v vodi – voda je«. Govori o nujnosti radikalne empatije, ki postaja nekaj nujnega in nekaj radikalno političnega.
V novi besedilni interpretaciji Urše Majcen in glasbeni partituri Saša Vollmaierja znani mit Orfej in Evridika izpišeta in uglasbita na novo. V režiji Jana Krmelja in koreografiji Iztoka Kovača se uprizoritev na presečišču različnih medijev ukvarja z uprizarjanjem smrti in življenja po njej. V uprizoritvi, v kateri sodeluje številčen ansambel igralk in igralcev MGL ter plesalk in plesalcev kolektiva En–Knap, se nenazadnje razpre tudi vprašanje razmer na planetu, ki zaradi podnebnih sprememb in kataklizem vseh vrst že spominja na mitološko podzemlje. Bi se imela Evridika kam vrniti, tudi če bi si tega želela? In s čim vse je treba prekiniti, da bi ljubezen, umetnost in življenje na Zemlji sploh lahko preživeli? Ustvarjalke in ustvarjalci se avtoricam poklonijo, in to je globok poklon v zgodovino, v trenutke, v katerih se je utelesil boj, ki ga še vedno živimo.
Ljubezen in empatija sta nekaj, kar iščemo onkraj mitologij in vzorcev, v katere smo ujeti. In prek tega vsi iščemo svojo svobodo, svoj prostor in svojo senzibilnost v svetu, polnem žrtev. Uprizoritev o tem ne le govori – to izkušnjo ustvari v monumentalni dvorani, ustvari možnost skupnega prostora, v katerem smo lahko hkrati kritični in ustvarjalni, prostora, v katerem smo lahko skupaj in ranljivi.
Spoštovani bralci, odrski spektakel v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma presega preproste žanrske oznake in stavi na totalnost odrskega dogodka. Vredno ogleda!
