Ko so se vrata letala zaprla, je začutila, kako se je svet nekoliko skrčil. Ne veliko, le za odtenek. Kot bi nevidna roka povlekla vrv okoli prostora in jo počasi zategovala.
Ljudje okoli nje tega očitno niso začutili. Moški ob njej je zdolgočaseno listal revijo, deklica dve vrsti pred njo je sproščeno počivala z glavo na materinem ramenu, mlad par je živahno klepetal. Stevardesa je z naučenim nasmeškom preverjala, ali so si vsi potniki namestili varnostne pasove.
Ana je zaprla oči. V prsih se ji je odprla votlina. Temna. Ni vedela, kaj se skriva v njej, čeprav jo je poznala. Že leta.
Ljudje so ji razlagali o aerodinamiki, statistiki in zanesljivosti sodobnih motorjev. Govorili so ji o verjetnosti nesreč in o tem, kako absurdni so njeni strahovi. Poslušala jih je in prikimavala. Sprejemala je dejstva in jih razumela. Toda strah ni prihajal iz neba, temveč iz njenega drobovja. Zatekel se ji je med rebra, ji stisnil grlo, se ji razlezel pod kožo in zavrtal v misli. Kaj če …?
Letalo je zdrselo po vzletni stezi, se slednjič odlepilo od tal in začelo rezati pot med oblake. Ko je znova odprla oči, se je zelena ravnica z vijugasto reko in gručami hiš počasi manjšala. Kmalu jih je prekrila bela koprena. V ušesih je začutila oster pritisk, kot bi se njeno telo upiralo vzponu. Utrip srca je čutila v vsakem delcu telesa.
Znova je zamižala in se skrčila vase. Potopila v temo. Temo, ki je dišala po prahu in lesu. Po nečem starem. Znanem, a izgubljenem v labirintu spominov. Enakomeren hrup motorja je prekinil top udarec. Nato še en. Kot pest po lesu. Zazdelo se ji je, da gre za klic in nekega drugega časa in prostora. Strah. Tesnoba. Zaprt prostor. Vrata. Tišina.
Od nekod so se prikradle besede terapevtke: »Ne iščite spominov. Dovolite, da oni najdejo vas, ko bo čas.«
Spomin se je razprl kot razpoka v ledu. Nejasne slike so se zdaj zlivale druga v drugo. Pred njo se je pojavila stara hiša z debelimi stenami. Prepoznala jo je. V dedkovi hiši je preživljala poletne počitnice. Sonce in otroški smeh … igrajo se skrivalnice … nekdo šteje, drugi se razkropijo. V majhni deklici s temnimi kitami prepozna sebe. Teče v klet. Poleg polic z vloženimi dobrotami stoji velika lesena omara. Stara in težka. V njej prepozna odlično skrivališče, kjer je zagotovo ne bo nihče našel. Brez oklevanja zleze vanjo in se zadovoljno namesti v njej. Nato zasliši korake in malo zatem škripanje. Premik. Vrata. Klik. In naenkrat popolna tema. Nekdo ugasne luč. Zajame sapo. Zrak postaja vse težji. Hoče odpreti vrata, a nekaj se je zataknilo.
V spominu ji je odzvanjal jok. Z drobnimi pestmi je začela tolči po vratnih. Nihče ni prišel. Nihče ni vedel, kje je, niti je ni slišal. Čas v temi ne pozna ure. Le traja. V neskončnost. Sprijaznila se je z usodo, da bo tam ostala za vedno. Morda jo bodo našli šele babičini pravnuki.
Ko so jo končno našli, je jokala, a kmalu se je potolažila. Čez nekaj dni nihče več ni govoril o tem. Otroci pozabijo. Tako so pravili odrasli. Nova doživetja so prekrila spomin, ki pa je ostal kot seme, zakopano v zemljo. Nevidno, toda živo. Ki je čakalo, da si v drugačni obliki utre pot na svetlo.
Kot odrasla je v svojem strahu izogibala zaprtim prostorom vseh vrst. Tudi tema ji je povzročala nelagodje. Zdaj je doumela. Bežala je pred tisto omaro, ki jo je uklenila vase. Pred trenutkom, ko ni obstajal noben izhod. Njeno telo ni pozabilo. Vsaka vrata letala so bila vrata tiste omare in vsak polet jo je popeljal v tisto prekleto klet.
Odprla je oči in globoko vdihnila. Nikoli prej se ni upala, saj je v njej ždel strah, da v prostoru ni dovolj zraka. Dihalna pot se ji je vselej zožila. Tudi dvojna doza apaurina ni pomagala. Tokrat pa ji je uspelo. Končno je tudi komaj opazen krč popustil in udobno se je namestila na sedežu. Upala je celo odpeti varnostni pas. Srce ji je bilo precej bolj umirjeno, čeprav telo še vedno ni povsem zaupalo, da se bo vse dobro izteklo.
V duhu je pred seboj zagledala deklico. Majhno bitje, pozabljeno v temni omari. Sedla je k njej, jo pobožala in stisnila k sebi. Dolgo je ostala ob njej in ji z nasmehom ter dotikom dala vedeti, da ni več sama. Nato sta objeti odšli iz omare in tiste temne kleti, kjer je nekoč ostal ujet njen otroški glas. Visoko nad oblaki je končno postal slišan in osvobojen.
