Maja Drolec: Naročje utrinkov

0
103

Življenje je kot reka, ki izvira v planinskem svetu, teče, skaklja, vsa sveža se razliva čez kamne, čez nasipe, hiti po ovinkasti poti, v prečudovitem svetu zelenih gorskih trav in skozi neokrnjeno naravo. Zato se ne ozira, koliko vode izgubi, ko pljuska, tolmuni bučijo, saj je mlada, vesela in polna pričakovanj. V dolini je včasih sušna, upočasni svoj tok, postane utrujena, boječe utira svojo smer in mirno sprejema odhode in prihode svojih rokavov, ki se izgubljajo v manjših potočkih, v ovinkih, med grmiči in travami.

Lepo je gledati, če v reki plavata dve otvi, pod skalo imata svoje zavetje in plavata. Skupaj. Če je hladno, se stisneta v zavetje gore, ko pa posije sonce, se prehitevata na skupni poti mimo travnikov, mimo močvirja, kjer rastejo trdožive trave, voda pa teče v nebo, kjer je svetloba. Tu živijo gosi, ribe, raki, ostrige, srnjad, tu blizu lahko živi človek, ki ga narava hrani, utrjuje, včasih je kruta, a vseeno radodarna. Če je lisica ranjena, zapusti svoje leglo, ker ve, da ranjena ne bo mogla nahraniti svojih mladičev. Počaka na okrevanje in skoti novo leglo. Tako vedenje je na prvi pogled kruto, a še poveča število novo rojenih mladičev. To je živalski svet, ki v sožitju z naravo poskrbi, da ni nič dokončano.

Popotnik sedi na palubi svoje ladje…Gleda  oblake in  ptice in sožitje narave.  Reka se nekoč izlije v  morje, kdo ve kam, ostanejo njeni potoki, ki dobijo ime in tečejo, tečejo. Ob njih pa življenje. Veš popotnik, kaj je na tem svetu najbolj pravično? Sonce. Samo sonce je radodarno za vse enako, saj nam vsem na tem planetu nameni enako količino svoje svetlobe.

Vsa raznolikost, ves šarm in vsa lepota življenja so sestavljeni iz svetlobe in sence.

Ljudje te lahko kruto razočarajo, prizadenejo do bolečin. Po ranjenem razmerju na ramo nalepiš ljubimca, da ne boli preveč….a raje ne podcenjuj srca, sposobno je dejanj, ki jih um ne more doumeti.

Bila sta mlada, on sedemnajst, ona šestnajst. Nista bila sošolca, a imela sta skupno pot do srednje šole v mestu. Vsako jutro sta pila jutranjo roso in sladko mano besed, ki so vrele. Nikoli se nista nasitila pogledov, skupnih želja in pričakovanj. Kradla sta trenutke, da sta bila sama, brez pogledov, in se predajala obljubam in hrepenenju. Bilo je lepo, ko sta bila skupaj, a nista marala slovesa. Čakala sta se pred Pedagoško gimnazijo na Resljevi in Strojno tehnično na Aškerčevi. Sošolke in sošolci so ju poznali, se jima nasmihali in živeli. Onadva sta živela drug za drugega. Ne prehitro, počasi, v željnem pričakovanju. Čakala sta se na Starem trgu pred Pedagoško akademijo in na Aškerčevi pred Strojno fakulteto. Prvič je jedla pico, ko jo je peljal v Parmo,  zraven sta pila borovničev sok. Bila sta skupaj, živela sta drug za drugega, ne preveč razigrano, a mislila sta, da je to življenje, in postala sta eno.

»Pravkar sta rekla DA in s tem privolila v nov način življenja: življenja v dvoje in pozneje, če bosta oba za to, življenja v še večji skupnosti, v družini…«

Nasloni svoje lice ob moje lice, da bodo solze družno tekle; in pritisni svoje srce močno ob moje srce, da družno bodo žareli plameni! In ko v velik plamen steče tok najinih solza, in ko se te moja roka mogočno oklene, umiram od ljubezni hrepenenja! /Heinrich Heine/

Prišlo je slovo, odhod k vojakom v Novo mesto. Zunaj je močno deževalo, deževalo, snežilo, sijalo sonce, snežinke so se poigravale kot kristalčki, potovala so pisma, ljubeča, skrbna, nestrpna…

Vir: Photo by Suzy Hazelwood from Pexels

 

 Ljuba moja Miša,                                                           Novo mesto, 6. 6. 1980

 sedajle je zopet prišla tista ura, ko sem prost. Prišel sem s straže, zato se lahko pogovarjam s tabo. Danes je petek, zopet pada dež. Ne moreš si misliti, kako zelo dolgočasno je stati dve uri v hišici (čuvajnici) in gledati, kako dežne kaplje bijejo po listju. Še živali se vse poskrijejo, samo kakšen kos zbegano leta sem ter tja in išče, bog si ga vedi kaj. Tako je zopet čas za premišljevanje in je škoda, da človeku uide vse iz glave v trenutku, ko zagledaš so vojaka-izmeno. Če bi bila zraven, bi videla, koliko bi se lahko pogovarjala. No, pa saj bo čas tudi še za to. Verjetno se bom vedno po malem spominjal, kaj vse sem premišljeval na straži. Včasih bi najraje brez misli bolščal pred sebe, a se, na žalost, ne da. Moraš premišljevati o nečem. No, tudi ti se mi včasih nasmejiš, čeravno samo s koščka papirja na sliki,  pa vendarle. Tako sva lepo skupaj. Verjetno tudi tebi misli kdaj uidejo sem na stražo, tako kot jaz iščem z mislimi tebe po najinih kotičkih in premišljujem, kaj bova delala, ko….

Vojaščina je eno samo hrepenenje po domu, po ljubi osebi, ki te čaka doma, po tebi. Kljub oblačnemu vremenu vse v meni gori, poln sem nekega pričakovanja, še sam ne vem, kje jemljem. Verjetno me je tvoj obisk, ki je bil popolno presenečenje, navdal s fantazijo in pričakovanjem nečesa, nečesa lepega, najinega. Ti mi s svojo prisotnostjo vedno daješ nek zanos, s katerim je veliko lažje plavati med vrtinci, ki te hočejo potegniti vase in te spraviti v monotonost.

Knjiga, ki si mi jo dala za branje je pa »luštna«. Ne vem, če jo poznaš, verjetno jo poveličuje, vsaj na začetku, potomstvo. Vsebino mi je razsvetlil tudi Štefan, ki je doma iz Lendave, saj mi je v živo opisal revščino in pogoje življenja nasploh v Prekmurju, v času, ko je zgodba nastajala.

Prijadrala sva proti koncu najinega tokratnega pisanja. Pazi na babico, ki praviš, da je rahlega zdravja. V mislih bom še naprej s teboj, še naprej bom premišljeval o naju, o tebi, največ o naju skupaj. Veš, to je glavno, za kar se splača živeti.

 Stopi bližje, k meni, nasloni se name, primi me okoli vratu, da te lahko privijem k sebi, vzdignem od tal, da si samo, samo moja in da te poljubim na tvoje tople, mehke ustnice, ki so zmeraj tako moje.

                                                                            Tvoj Ljubi

 

Pisma so hitela v eno in drugo smer, vsak dan eno, in vozil je fičko.

 

 

 

  Ljubi moj,                                                            Kamna vas, 16. 3. 1980

 pozdravljen. Močno upam, da te je tole pismo v paketu še dohitelo, preden odideš na teren. Kot vidiš, sem uspešno prispela domov. Prometa ob nedeljah ni toliko, cesta je bila suha, fičko pa tudi ni nagajal, tako da je šlo vse lepo. Zelo utrujena sem se pripeljala domov. Res ne vem, kaj me je tako zdelalo.

 Mogoče najina ljubezen? Kdo bi vedel.

Upam, da nisi imel kakih sitnosti pri nadporočniku zaradi sobote in nedelje, ki sva ju brez dovoljenja preživela kar v hotelu v Dolenjskih Toplicah. Sicer pa mislim, ljubi, da mi boš o vsem še utegnil napisati. Upam, da boš imel kaj časa in se me boš spomnil tudi na terenu. Ljubi moj, imej se čim bolje, bodi pa previden, da si česa ne zlomiš, zdaj, ko je že slabši sneg.

Kako se počutiš po najini nedelji? Veš, jaz sem še cel večer in celo noč čutila tvoje dotike in poljube. Tako tople in sladke, ki vodijo v neopisljivo katarzo. Kar nisem mogla zaspati od lepih občutkov in spominov. Ljubi moj, ljubim te! Vem, da sem ti to že neštetokrat povedala, pa vendar čutim, da ti moram še in še govoriti. Moj si in močno te pogrešam!

Priden bodi in misli name   

tvoja Miša.

Bilo je veliko takih obljub, pričakovanj in ljubljenj. Sladkih, nagajivih, norih….Vsi cvetovi bodočnosti so v semenu sedanjosti.

In prišlo je življenje. Prvi otrok, težko pričakovana hči. Ljubka, nežna, a zahtevna. Čez sedem let drugi, sin, in čez osemnajst let tretji, sin. Rahlo sta se oddaljila. Začutila je ljubosumje, počutil se je odrinjen, čeprav je ljubil princesko in svoja junaka in svojo Mišo. Že dolgo nista bila več samo midva.

 Okrog dreves se lahko loviš. Za vsemi drevesi se lahko skrivaš. Na nobeno se ne naslanjaj! Ne veš, katero je trhlo, nagnito, spodkopano, nažagano. Lahko padeš. Hudo. A to ni najhujše. Huje je, ker potem sumiš, da so vsa drevesa trhla, nagnita, spodkopana, spodžagana. In nenadoma si tako žalosten in sam. /Neža Maurer/

Življenje je teklo in teklo, šestintrideset let. Še sta bila Ljubi in Miša, še sta se ljubila, a zgodba gre skozi prostor. Zgodbe hodijo skozi prostore skupaj s človekom. Človeku in prostoru se dogaja zgodba. Kakšna gre tudi naravnost in se je prostor ne dotakne. Ali res? Tudi kakšen prostor si ne pusti vplivati od zgodbe. Ali res? Prostor zgodbo ukrivi ali zgodba prostor spremeni. Zgodba ne zna več ven. In  kje je ona, kje je on? V življenju se dostikrat pojavijo okoliščine, ko je na preizkušnji še tako neomajna zvestoba. Potem, ko je že prepozno, se sprašujemo: Kako se je to zgodilo? In sprašujemo se vsak dan: Je res, da se je, preprosto zgodilo? V zanosu uspehov, v poletu zmag se je nagradil z mlado milino, ki ji je obljubil ljubezen do konca življenja.

Senca njegovega nasmeha, ko je odšel, bo obarvala njene sanje in obsijala zoro. Njuna majhna zvezda je bila previsoko, popotovala je brez njiju, kajti njuna ljubezen se je spreminjala v prah, solza mu je poljubila ustnice, tako kot ona. Zdaj se spomni pomladi in vseh radosti, ki jih prinese ljubezen. Zapomnila si bo sence njegovega nasmeha.

Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje. Nastali sta dve nesrečni družini. Sčasoma sta se navadili na novo življenje, ki pa je le senca tistega prejšnjega. Ni več pričakovanja, glasnega bitja srca in poljuba ob prihodu iz službe, ni več večernih kramljanj na terasi z otroki poleti, zimskih radosti na snežnih širjavah Dolomitov, domačih jedi z vrta, sprehodov s psom, obiskov gledališča, opernih predstav, sprehodov po Ljubljani ali pa po zasneženi Kranjski Gori. Njiju ni več.

Pozaba je odrešitev. Pozaba vsega, kar je bilo, ne le posameznih pojmov, besed, obljub, temveč vsega, kar obstaja in živi. Pozaba telesa, pozaba časa. Dala mu je ves svoj čas, pozabila je nase, pozabila je, da ima svoje srce, on je pozabil, da ima  vest, dihala je zanj, on pa je rekel, da živijo v krču. Videl jo je, da hira od žalosti, in ji ni hotel pomagati. Vsak človek, da ima pravico do lastne sreče, ji je rekel. Da jo je imel nekoč res rad, tako da si je obrabil kolena, a zdaj ne more več.  Ni ga sovražila zaradi tega; ljubiti pomeni, da svojemu ljubemu želiš dobro, da ti je njegova dobrobit enako pomembna kot lastna, samo morala je ven iz te črne jame. Ni se mogla odeti v črnino, ker ni umrl. Nihče ji ni izrekel sožalja, ker je bil še tu, a zdaj je tam.

Živeti naprej brez spomina. Pravica do upanja. Spoznala je sebe v samoti, pridobila si je značaj v boju z ljudmi, človečnost pa v sožitju z drugimi. Njena sopotnica samota včasih kriči, rjuje.

Še vedno upa, da jo bo življenje vleklo kot reka  proti morju, v širno naročje utrinkov pomladanskega ščebeta, pomladno rastočih popkov bukve, na sončne livade pod zvezdnato nebo z roko v roki. Zaupa v sonce. In vsak njegov žarek bo postal nova priložnost, da iz svojega življenja naredi čudež. Ve, da življenje najde vedno pot in nenadoma ponovno zacveti, ko bo najmanj pričakovala.