Kinodvor; Neskončni spomin
Maite Alberdi / Čile, ZDA / 2023 / 85 min / španščina
Režija Maite Alberdi, fotografija Pablo Valdés, montaža Carolina Siraqyan, glasba Miguel Miranda, José Miguel Tobar, produkcija Maite Alberdi, Juan de Dios Larraín, Pablo Larraín, Rocío Jadue, nastopata Paulina Urrutia, Augusto Góngora, distribucija Demiurg
Festivali, nagrade Sundance (velika nagrada žirije za najboljši dokumentarec v sekciji svetovnega filma); Stockholm (nagrada za najboljši dokumentarec); nominacija za oskarja za najboljši dokumentarec; nagrada National Board of Review za enega petih najboljših dokumentarcev; Berlinale; San Sebastián; IDFA; Hot Docs; CPH:DOX; London; Ji.hlava; Toronto
Zgodba
Augusto Góngora, veteranski čilski novinar in pomemben kronist Pinochetovih zločinov, ter Paulina Urrutia, igralka, aktivistka in političarka, že več kot dvajset let živita v tesnem in ljubečem razmerju. Augustu so pred osmimi leti diagnosticirali Alzheimerjevo bolezen in od tedaj se par skupaj spopada z neizprosnim in vse hitrejšim upadanjem njegovih telesnih in duševnih moči.
Zgodba o Paulinini globoki in brezkompromisni predanosti ter Augustovem srditem boju, da bi ohranil svojo identiteto, je srce parajoč in hkrati navdihujoč spomenik neuničljivi moči ljubezni. Film Maite Alberdi (Krt) je nominiran za oskarja v kategoriji najboljši dokumentarec.
V filmu lahko gledamo veliko ljubezen dveh ljudi. Augusto je bil zelo pomemben novinar čilske zgodovine, čilske diktature, sodeluje pri kulturnih oddajah največje javne televizije – kot voditelj in producent. Ustvarjal je dve kroniki: o zgodovini čilske države in o lokalni umetniški dejavnosti. Paulina je znana gledališka, filmska in televizijska igralka. Slavna in priznana je tudi na političnem področju. Bila je prva čilska ministrica za kulturo. Pozornost pritegne njena vseživljenjska strast do kulture in umetnosti. Zares navdihujoče je, kako se je posvetila skrbi za svojega partnerja. Njuno preživljanje vsakdana je polno ljubezni in nasmehov, ljubkovanja in sočutja. Nenehnega pogovora o tem, kdo je kdo.
Film govori o tem, kaj se zgodi z osebno resnico v primerjavi z zgodovinsko resnico. Augusto ima Alzheimerjevo bolezen, toda v zgodovini njegove države so določeni dogodki, določeni boleči dogodki, ki jih ne bo nikoli pozabil, njegovo telo jih ne bo pozabilo; bolečina ostaja – in z njo je pogosto težko živeti. Kot je rekel Nietzsche: ‘Da bi nekaj ostalo v spominu, se mora vžgati vanj: v spominu ostane le tisto, kar nikoli ne neha boleti.’ Pojem spomina je širok. Film prikazuje, kaj ostane, ko vse drugo utone v pozabo. Govori o identiteti nekoga, ki se nikoli ne izgubi, ki ima do konca svoj značilni ton, ki nikoli ne pozabi določenih bolečih zgodovinskih dogodkov – in ki ljubi tudi takrat, ko se zdi, da se ne spominja. Telo se spominja; to je film o tistem, kar ostane.
»kritike
»Režiserka Maite Alberdi nam z izjemnim dokumentarcem Neskončni spomin prinaša enega najbolj iskrenih prikazov življenja, ljubezni in spomina, kar smo jih v zadnjih letih videli na velikem platnu. /…/ Moč Neskončnega spomina je v tem, da dvorano zapustimo z vseprežemajočim občutkom, kako lépo – pa naj bo še tako kratko – je življenje, kadar ga delimo z drugimi.«
– Adam Mullins-Khatib, Chicago Reader
»Čudovita meditacija Maite Alberdi cilja na gledalčevo anatomijo: dotakne se srca, spodbudi um in prodre do kosti. Če se je režiserkin prejšnji film, za oskarja nominirani Krt /…/, začel kot komični dokumentarec in končal kot študija osamljenosti, pa je Neskončni spomin /…/ zgodba iz rubrike ‘bolezen tedna’, ki v resnici govori o nepremagljivosti velike ljubezni, še posebej v trenutkih največje ranljivosti. /…/ Film deluje najbolj pristno in večplastno, ko prikazuje, kako sta videti neomajna ljubezen in skrb za drugega, kadar obstaja le sedanji čas: imeti nekoga tako zelo rad, da ohranjaš njegove spomine, in biti tako zelo ljubljen, da je to zadnja lepa misel, ki jo boš morda kadarkoli potreboval.«
– Robert Abele, Los Angeles Times
»Rezultat je eden najbolj osebnih prikazov Alzheimerjeve bolezni, kar jih je kdaj zabeležila filmska kamera, pa tudi presunljiva zakonska zgodba in metafora o narodu.«
– Erick Kohn, IndieWire
»Grozljiva, neodpustljiva ironija vsega skupaj pa je, kako ganljivo je Augusto po Pinochetovem padcu pisal o nujnosti kolektivnega spominjanja zgodovine. Včasih je Bog preprosto malo preveč ciničen, ko pusti trpeti svoje kreature; toda režiserkin humani, globoko empatični film nam ponuja vsaj nekaj tolažbe.«
– Leslie Felperin, The Guardian
Obiskovalci Male dvorane Kinodvora smo bili ob koncu filma pretreseni in hvaležni, da smo spoznali marsikatero življenjsko resnico. Dokumentarni film je srce parajoč in hkrati navdihujoč spomenik neuničljivi moči ljubezni.
Film je nominiran za oskarja v kategoriji najboljši dokumentarec.
