SMG; Manifest
Besedilo in dramaturgija: Boštjan Narat in Tatjana Peršuh
Zasedba: Željko Hrs, Vito Weis, pozavnista: Lenart Maček in Črt Pačnik
Septembra 1995 je The Washington Post objavil besedilo z naslovom Industrijska družba in njena prihodnost, manifest, podpisan s kratico F. C. – Freedom Club. Kot se je kmalu izkazalo, je bil ta klub svobode posameznik, Ted Kaczynski, ki ga je Amerika in tudi lep kos sveta v desetletju in pol pred tem poznala pod šifro Unabomber. Manifest bi v drugačnih okoliščinah prebralo nekaj deset bralk in bralcev, zaradi razvpitosti njegovega avtorja, še danes najbolj znanega ameriškega terorista, pa je tako rekoč v trenutku dobil kultni status.
Tekst je zanimiv še dandanes; ko svetu grozijo nove in nove vojne, terorizem, umetna inteligenca, ki si vse bolj prisvajajo naša življenja. Po treh desetletjih se misel morilskega bombaškega norca zdi vse prej kot nora. Tehnologija nas je spravila v nemogoč položaj. Vse poti naprej so težke. Nekatere vodijo v katastrofo, druge pa v dolgoročno preživetje človeštva in narave – celo v razcvet človeštva. Ker poznamo nevarnosti in vemo, kako se jim lahko izognemo, je pred nami lahko še lepa prihodnost. Kozmetične reforme sistema ne morejo dohajati nebrzdanega napredka tehnologije in posledic, ki jih ima ta razvoj za človeško žival, zato vse to od nas zahteva bolj poglobljen premislek o temeljih naše družbene resničnosti. Ne samo premislek, tudi dejanja. Ali nas res lahko zbudijo samo še bombe? Odgovor matematičnega genija, morilca, vizionarja, zločinca, amaterskega pozavnista in mojstra taktike je jasen. Gozdni človek – po imenu TED – je povedal vse. Kaj lahko k temu dodamo mi ljudje?
Igralca – Željko Hrs in Vito Weis -, ki sta svoji vlogi odigrala odlično, prehajata iz vloge v vlogo, pri čemer na ključnih točkah eden od njiju prevzame vlogo Kaczynskega, nato se vrne v vlogo samega sebe, novinarja, prijatelja … Odločitev, da se vloga protagonista razprši med oba igralca, uprizoritvi še dodatno omogoča, da se izogne dokumentarističnemu prikazu nekega življenja, ki je danes že popolnoma zabrisano s pop fascinacijo, in se lahko osredotoči na njegov manifest, ideje in akcije. Kaczynski tako postane zgolj izhodišče za premislek današnje družbe, raje kot osrednja figura uprizoritve, četudi je njen temelj in gradnik. Ne gre zgolj za reinterpretacijo že znanih dejstev, ampak jih prikaže v vsakdanjosti in obogati z lastnim mnenjem, situacijami v družbi, splošnim kontekstom.
Predstava se poslužuje, občinstvu že znanih filozofskih dilem, o resnici in fikciji, kot je na primer resnična telesna prisotnost človeka v prostoru ali njegova prisotnost na fotografiji ali televizijskem ekranu. Ustvarjalci predstave v dramaturgijo vpletejo tudi vlogo umetne inteligence, saj igralca odigrata prizore po predlogih, ki jih zapišeta ChatGpt in Deepseek po tem, ko sta vanju vnesla napotke, pri čemer se dotikata vprašanja izvirnosti in človeške kreativnosti.
Predstava nas napoti k temu, da ponovno premislimo odnose med realnim, resničnim, fikcijskim in virtualnim, kaj pomeni biti človek v času, ko to ni več samoumevno, pri čemer se zdi, da te teme najboljše nagovarja prav jezik gledališča.
Gledalci smo predstavo pospremili z bučnim aplavzom.
Predstavo sem si ogledala Maja Drolec.
