Maja Drolec : Mnenje o knjigi
Adania Shibli; Zgolj detajl
Ljubljana: UMco, 2024. – (Zbirka Roman)
Adania Shibli (عدنية شبلي) se je rodila v Palestini leta 1974, danes pa živi v Berlinu. Njena prva dva romana sta izšla v angleščini Clockroot Books as Touch (tr. Paula Haydar, 2010) in Vsi smo enako daleč od ljubezni (tr. Paul Starkey, 2012). Fundacija AM Qattan ji je leta 2002 in 2004 podelila nagrado za mladega pisca.
Nakba, arabski izraz, ki pomeni »katastrofa«, danes označuje ne samo dogodke iz leta 1948, ampak tudi širši kontekst dolgotrajnega trpljenja palestinskega naroda. Izraz se nanaša na izgubo domovine, razselitev več kot 700.000 Palestincev ter uničenje njihovih vasi in mest ob ustanovitvi države Izrael.
Prvi del romana Tafṣīl thānawī (angleški prevod Minor Detail, slovenski Zgolj detajl) temelji na resnični zgodbi. Pripoved je napisana z vidika izraelskega vojaka, ki je bil med Nakbo leta 1948 del vojaške operacije, odgovorne za »čiščenje«, v drugem delu pa beremo pripoved mlade ženske iz Ramale, ki iz časopisa izve za dogodek in mu skuša priti do dna.
Negevska puščava, neznosna širjava posušene Negevske puščave, oddaljen lajež psov in hrup vojakov, ki postavljajo tabor. Strahovita avgustovska pripeka. Naloga vojakov je demarkacija južne meje z Egiptom in preprečevanje, da bi jo kdo prečkal, očistiti hočejo jugozahodni del ozemlja Arabcev; infiltratorjev. Izraelski oficir, častnik je zelo redoljuben, – večkrat je opisana njegova skrb za osebno higieno, – sicer pa zelo osamljen. Niti tedaj, ko potrebuje zdravniško nego, ne prosi za pomoč. Ponoči ga v stegno piči žuželka, ki je v temi ni dobro videl, ampak bolečina postaja iz trenutka v trenutek hujša. A ostra bolečina v želodcu, krči v hrbtu in ramah ga ne ustavijo, da ne bi tudi sam hodil v izvidnico. V romanu med rutinskim patruljiranjem vojaki naletijo na skupino Palestincev s kamelami in jih takoj ubijejo. S seboj v taborišče odpeljejo mlado dekle, ki jo najprej umijejo s cevjo za vodo, ostrižejo njene dolge skodrane lase, potem pa jo bolničar po glavi natre z bencinom, da bi se izognili ušem. Čeprav se zdi, da častnik razmišlja, kako bi jo zaščitil, jo vojaki posiljujejo. Častnik jo da pripeljati v svojo kočo, kjer ga ponoči zgrabi tresavica zaradi rane na nogi. Uleže se k dekletu in jo udari v obraz, da izgubi zavest, potem jo dvakrat posili, zjutraj pa jo da nezavestno odnesti iz prostora. Smrad, ki ga tako zelo moti, je njegova »gnijoča« rana na nogi, čeprav bralec razmišlja, da je vonj dekletov, a dekle ima vonj po bencinu. Oficir, njegov namestnik in šofer potem dekle odpeljejo iz tabora, kjer jo oficir ustreli v glavo. »Nenadoma je zrak prerezal oster krik. Dekle je kričalo in bežalo. V pesek je padla, še preden so zaslišali zvok izstrelka, ki se ji je zadrl v glavo. Spet je zavladala tišina. Iz desnega senca ji je v pesek lila kri, pesek jo je goltal, svetloba jutranjega sonca pa se je zbirala na njeni goli zadnjici, ki je bila enake barve kakor pesek.«
V drugem delu pripovedi, ki se dogaja približno 25 let kasneje, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, spoznamo žensko, ki se ji zločin iz prvega dela romana, o katerem bere v časopisu, zdi zanimiv zaradi datuma, na katerega se je dogodek zgodil: 13. avgusta, na njen dan rojstva. Zanjo so opisi in poročila o vojnih zločinih neprijetno banalni. In čeprav se zaveda, da je njena želja po razvozlanju te skrivnosti plod patološkega narcizma, obenem razume, da je njeno sledenje majhnim podrobnostim edini način, da se dokoplje do resnice in do dokaza, da je beduinsko dekle zares obstajalo. Njena zloraba je opisana zelo natančno: »Pred taboriščem so jo slekli in jo poškropili z vodo, vojaki so vstopali in izstopali ter jo napadali. 13. avgusta zjutraj so jo odpeljali v puščavo in ustrelili.«
Ženska, ki se predstavi kot palestinska raziskovalka, se odpravi na območje, kjer se je zgodil zločin, obišče lokalne arhive in muzeje v upanju, da bo našla kako sled o dekletu. Ampak zgodovina, ki jo išče, ne obstaja. Ne išče namreč zgolj dokazov o tej »majhni podrobnosti«, kot sama pravi, temveč celotno zgodovino ljudi, ki so nekoč živeli tam. “… globoko vdihni. No, zdaj ni več poti nazaj, ne po prečkanju toliko meja, vojaških, geografskih, fizičnih, psiholoških, mentalnih.«
V muzeju obrambnih sil si ogleduje razstave o vojni iz leta 1948, med katerimi so predmeti, kot so uniforme in pločevinke, a ti ne pripovedujejo o dejanjih vojakov, ki so jih uporabljali. 14. maja 1948 je bila razglašena ustanovitev države Izrael. Nirim je prva naselbina, ki jo je egiptovska vojska napadla, a 49 članov Nirima je premagalo 1000 popolnoma oboroženih vojakov. »Zmagal bo človek, ne tank.«
Spoštovani bralci, če želite izvedeti o dogajanju še več, si lahko preberete roman Zgolj detajl, ki ga je izdala založba UMco.
