Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Aleš Ropoša; Borec literat
Kulturni center Maribor, 2026
Aleš Ropoša (1994, Murska Sobota) živi v vasi Trdkova v občini Kuzma. Osnovno šolo je končal v Kuzmi, srednjo zdravstveno šolo v Murski Soboti, leta 2019 pa diplomiral iz delovne terapije na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani. Trenutno je zaposlen kot osebni asistent pri Društvu paraplegikov Prekmurja in Prlekije. Z literarnim ustvarjanjem se ukvarja že od otroštva. Najprej se je izražal skozi kratke zgodbe in pesmi, uspehi na literarnih natečajih pa so ga spodbudili k vztrajnemu in resnejšemu delu na tem področju. Prejel je priznanja in knjižne nagrade za kratko prozo in poezijo, večkrat se je uvrstil na regijska srečanja mladih literatov Urška, njegova pesem Nada pa je leta 2024 prejela priznanje za izvrsten literarni prispevek na natečaju Upanje. Aktivno nastopa na literarnih in kulturnih prireditvah, kjer najraje recitira lastna besedila. Sodeloval je na številnih lokalnih in regijskih dogodkih, med drugim na dnevih Slovenske knjige, Tednu ljubiteljske kulture in različnih občinskih prireditvah. Doslej je izdal dve zbirki kratke proze: Novo upanje in Pod napetostjo, ter dve pesniški zbirki: Planet Goričko in Slavospev. Poleg pisanja se ukvarja tudi s prostovoljnim gasilstvom in novinarstvom v lokalnem okolju.
V pesniški zbirki Borec literat je zbranih 53 pesmi, ki so razdeljene na sedem sklopov. Prvi nosi naslov Na mejnem območju ob tromeji, kjer so vasi: Trdkova, Matjaševci, Gornji Senik. Pomembno mesto v Ropoševem ustvarjanju ima namreč domača občina, ki jo želi predstaviti širšemu občinstvu. Tu je odraščal, začutil utrip vasi in odhajanje ljudi iz vasi v mesta za boljšim zaslužkom, predvsem v Avstrijo. Najprej nam pesnik pove »ljudsko povest« o mlinarju Rudiju, ki zaradi človeške nevoščljivosti izgubi življenje, a njegovo ime ponosno nosi njegov sin. Koliko je resnice v tej zgodbi? Verjetno kar precej.
Zbirka se nadaljuje s pesmimi o splošnih temah, sledijo tudi ljubezenske pesmi; o ciganskih očeh, idiličnem življenju v naravi, v pričakovanju vojaščine. Pesnik obožuje svoje Goričko z Gradom, veliko mojstrov lončarske obrti živi tu, na njivah rastejo buče, ki pozlatijo vsako jesen, a na žalost se z jesenjo začuti tudi minevanje, kot nekoč, ko je Grad obvaroval ljudi pred Turki, blizu je vulkan, ki dandanes vabi turiste, nekoč pa je bil tu ocean. Pesnik pogreša staro dobroto ljudi, ki je veljala za prekmurskega človeka (Povest o dobrih ljudeh). Žalostijo ga svetovne vojne, a ker je še mlad, se veseli srečanj z dekleti, in prepričan je, da bo nekoč eni izmed njih osvojil srce, čeprav še vedno navija za najlepšo cvetlico z Dupleka, … «V mojih sanjah podobna najlepši lepotici«, s katero sta se sprehodila po mestu ob Dravi, od Lenta do Piramide, na vrh Kalvarije, to je mesto Rudolfa Maistra, borca za slovensko zemljo in besedo, tudi on – Ropoša – je borec literat; od tod naslov te pesniške zbirke.
Včasih si zaigra na kitaro in razmišlja, da so hitro, prehitro minila trideseta leta. V življenju ga spremlja poezija in to mu daje novega elana. Zvesta prijateljica mu je knjiga. Druži se z gasilci, praznuje vse praznike; od božiča do velike noči in pustnih norčij.
Ropoševa poezija je poezija vsakdanjih bojev s sabo, svetom in zgodovino, pa tudi poezija upanja, humorja in topline. Velja omeniti še, da se ob knjižnem jeziku v pesmih večkrat pojavi kakšen verz v prekmurščini. Sicer pa je njegova poezija jasnega izraza, uvidov, ki nas neustrašno in nepopustljivo soočajo z našo človeškostjo; vidi svetovno krizo, vidi posameznega človeka, vidi našo dušo in ji daje glas – duhovno darilo, prepotrebna popotnica za ta naš nemirni čas.
Spoštovani bralci, pesniško zbirko Borec literat je izdala založba Kulturni center Maribor.
