Danica Vidmar; Deklice brez gnezda
Ogrlica življenjskih zgodb…
Danica Vidmar (1956), univ. dipl, ekon., jungovska coachinja, sodelavka Vitalnega coachinga in Familylaba (mednarodna organizacija, ki družinam namesto vzgojnih receptov nudi podporo, svetovanje in pomoč pri razvoju starševske kompetentnosti), je napisala knjigo z naslovom Deklice brez gnezda, (ki je leta 2023. doživela ponatis); v iskanju poti do odraslih otrok, in spletla nevidno vez med bralci njene knjige. Ta vez je kot ogrlica, ki niza naše vsakdanje zgodbe, ki pa jih lahko v življenju tudi spreminjamo. V letu 2010 je na predavanjih o družini z najstnikom spoznala danskega družinskega terapevta, avtorja številnih knjig s področja družinskega življenja in pedagogike, Jasperja Juula, in potem z njim sodelovala vse do njegove smrti.
Za vsakega človeka je najpomembnejše življenjsko obdobje otroštvo. Mnogim ženskam (predvsem v šestdesetih in sedemdesetih) se je zgodilo v otroštvu, da so starši obžalovali, ker se jim ni rodil sin. Temeljna potreba vsakega človeka je, da bi bil viden, slišan, da bi se ga resno jemalo (enakopravnost). To smo deklice vedele, a postale smo zanemarjen in spregledan otrok v družini in se zatekle v svoj svet, v svet izobraževanja, prezgodnjega bega v zakon in v materinstvo. Mnoge družine so (še vedno) disfunkcionalne, čeprav na zunaj izgledajo lepe, na zunaj se ne vidi, da so člani družine spregledani in osamljeni, zato se njihovi otroci podajo na pot iskanja drugačnih, bolj zdravih odnosov. Prepričani so, da so manjvredni, da to, kar mislijo in čutijo, ni pomembno. Tega se skrivaj sramujejo. Nezavedno so prepričani, da niso vredni ljubezni, ampak da si jo morajo zaslužiti. Zato so negotovi vase in jih je strah, da bodo zapuščeni. Najhitreje se le-ti; soodvisniki znajdejo v izkoriščevalskih odnosih z odvisniki, osebami z narcisoističnimi motnjami ali z osebami z mejnimi osebnostnimi motnjami.
Nikoli ni prepozno za srečno otroštvo. Otrok potrebuje brezpogojno ljubezen staršev.
V patriarhalni vzgoji je oče glava družine, ne pomiva posode, ne pospravlja, do otrok je strog, je boljšo hrano kot drugi člani družine in moški potomec kmalu dobiva podobne privilegije (svetniški status), deklice pa morajo več delati, ne morejo obiskovati tistih aktivnosti, ki si jih same želijo, ampak jim jih izberejo starši. Iz podobnih načinov vzgoje zrastejo nefunkcionalni otroci, ki imajo porušeno integriteto, ne znajo postavljati meja. Podobno je z zakonom; pobeg v zakon se ne konča dobro.
Avtorica Danica Vidmar doštudira, stopi na managersko pot, pridobiva vodstveno samozavest, se po desetih letih loči in stopi na novo življenjsko pot. V neprestanem reševanju D-jevih težav, v obilici službenih in gospodinjskih obveznosti ter skrbi za dva majhna otroka sem ob možu preprosto nehala obstajati.
To so časi razpada Jugoslavije in slovenska osamosvojitvena vojna. Projekti, ki jih je lahko uspešno zaključila, in služba, so ji dali možnost, da se je materialno postavljala na noge (nakup stanovanja, hčeri sta lahko študirali), več težav pa je bilo pri iskanju partnerja; zaradi nizkega samospoštovanja in nerazumevanja medosebnih odnosov in sveta, ni bila sposobna reči: hočem, nočem, všeč mi je, ne maram, ne bom.
V njej se pojavi občutek praznega gnezda, občutek, da ni nikjer doma, počuti se kot izgubljen planet, potem se hčeri osamosvojita in se poročita. Zdelo se mi je, da so odpeljali vsi vlaki tega sveta. Še vedno nisem stopila v svoje življenje. Rada bi našla dom.
Rešuje jo študij, izobraževanje, postane jungovski coach, kjer spozna, da se tako brezdomno počutijo tisti, ki nosijo najgloblje rane.
Hčeri sta pred vstopom na samostojno pot na videz imeli vse, toda imeli sta brezdomno mamo, (ki ni bila opremljena za starševstvo, znala je potlačiti čustva, kar je slaba popotnica ), ki ni razlikovala med željami in potrebami, ki je bežala v delo in lovila drugo polovico življenja, imeli sta težavnega očeta, ki ni zmogel podporne očetovske vloge. Če se razumevanja notranjih viharjev ne lotiš, preden imaš otroke, se zgodi to, kar se je zgodilo… Tudi zakona njenih hčera se skrhata.
Avtorica se posveti sebi; uči se slišati sebe, uči se slišati telo in srce, pleše balet v plesni šoli, potaplja se v svetovnih morjih, in preplavi jo občutek, da je končno doma. Šele, ko se je naučila stati zase, je lahko obstala in zdržala bolečino svojih hčera. (Na)učila sem se samo biti.
Naučila se je razlikovati med željami in potrebami: Hčerki sta si želeli nov par čevljev – želja, potrebovali pa sta vesel popoldan ob skupni peki palačink – potreba. Nesposobnost razlikovanja med željami in potrebami pri sebi in otrocih ima lahko usodne posledice, saj onemogoča zdravo starševsko vodenje in prisrčne stike med družinskimi člani.
Odnos med starši in otroki se nenehno gradi, in ko otroci odraščajo, se odnos poglobi, ker smo zrelejši in modrejši. Nič ni narobe, če se včasih drug z drugim ne strinjamo, ne gre brez konfliktov, a pomembno je, da starši otroke opremimo za življenje, za samostojnost. Tisti otroci, ki se lahko zanesejo na svoje starše, jih imajo tudi radi.
Veselje z vnuki pa je darilo.
Gospa Danica je svojo pot opisala v enem samem stavku: »Bila je potovanje iz nezavednega v zavedno, iz žalosti in jeze proti občutenju in uvidu v enkratnost učenja, ki so mi ga ponujale izkušnje, dobre in slabe.«
Samo biti, to je vsa modrost, samo biti.
Zelo je hvaležna za svoje zdravje, hvaležna telesu, da se ga je naučila slišati, in svojemu učitelju Jasperju, da je (bil).
Srečno, Danica, in vse deklice brez gnezda.
Z veseljem sem prebrala knjigo in jo toplo priporočam: Maja Drolec
