Maja Drolec; Mnenje o knjigi Jedrt Maležič; Dvoliki. Založba Goga, 2023
Jedrt Maležič, pisateljica in književna prevajalka iz angleščine in francoščine. Napisala je tri kratkoprozne zbirke (Težkomentalci, Bojne barve, Dvoliki) in tri romane (Vija vaja ven, Napol morilke, Križci krožci). Pomembno je tudi njeno prevajalsko delo; Vernon Subutex 3 – avtorice Virginie Despentes, ki je napisano sočno in slikovito.
Torej, Dvoliki so zgodbe, ki vsebujejo življenjske situacije, ki so lahko predstavljene z nominalnimi zapisi kot nekakšnimi provizoričnimi podnaslovi.
Klepet vnukinje pred ločitvijo in babice, (ki je vse življenje malikovala enega in edinega moškega…« razen enkrat, edinkrat, takrat med vojno…« o moških … »Zakaj klinca jim je vedno, ampak čisto vedno vse odpuščeno?« v njunih življenjih s poudarkom na domišljavem patriarhalnem gospodovanju in s tem povezanim klavrnim seksom. Prizadetost moškega ob predstavitvi svojega dekleta družbi na sedmini, kjer druščina veselo popiva, on pa je v svojem egoizmu pozabil, da je prijatelju umrl oče. Počitniški pripetljaj mornarjeve žene za mizo s pijanim neznancem, ki ženi pomeni breme …«kar imej ga, živce mi je požrl…« Sinjina emancipirana obsedenost z novim avtomobilom, opraskanim s takojšnjo nezgodo v garaži, samo da ne bi prevzel vozila partner Lenart, za katerega je prepričana, da ni dovolj odrasel. Običajni delovni primer nasilnega izterjevalca dolgov. Dogovarjanje med pesnico in urednico o izdaji knjige. Neprijeten osji pik na morski obali med pogovorom ljubimcev o njunih bivših… »Včasih pomislim, kako je ta preproščena moška rasa lahko dolga tisočletja vladala svetu …«
Že v naslovu knjige se pojem dvoliki asociativno navezuje na dvojno moralo in hinavščino, egoizem, banalnosti sredi sodobnega urbanega prostora in časa …«gledam drevesa v Miklošičevem parku, ki izgubljajo listje, in pomislim, da so njihove rogovile videti, kakor da bi jih kdo narobe obrnil in bi opletala s koreninami navzgor.«… vse je povedano predvsem z glagolskimi sedanjiki. Več kot polovica pripovedovalk je prvoosebnih žensk, so pa tu še tretjeosebni vsevedni pripovedovalci. Večina zgodb je razvezana v nedramatično vsakdanjost, odprta v naslednjo slogovno raznoliko obdelano peripetijo. Knjižne osebe z notranjim monologom …«in potem se je v meni nekaj zategnilo kot vijak, ki me ne pusti dihati. Ne bom se spustila v jok …« se izražajo s prefinjenim sarkazmom, neprizanesljivim pisanjem o predsodkih, z moškim šopirjenjem moči. (Njihova žalost največkrat velja plehu …)
Branje knjige Dvoliki, spoštovani bralci, je simpatično in sproščeno, saj je proza Jedrt Maležič glasna, udarna, mestoma huronsko smešna, ki prikazuje človeški labirint in je dovolj poveden sam zase, pisateljica secira stanje, – zdaj na ravni družbe, – naslednji hip pa zobce že zadira v najintimnejše strahove, želje in hrepenenje. Knjigo je izdala založba Goga.
