Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Gabriela Babnik Ouattara; Nostalgija po prihodnosti
Beletrina, 2025
Gabriela Babnik Ouattara (1979, Göppingen), slovenska pisateljica, literarna kritičarka, prevajalka, vodi kreativne delavnice pisanja. Napisala je romane: Koža iz bombaža, V visoki travi, Sušna doba, Intimno, Tri smrti, Tišina, polna vetra, Za angele, da jim ne bo dolgčas, Nostalgija po prihodnosti in prevedla roman Chimamande Ngozi Adichie; Polovica rumenega sonca. Bila je nagrajena za najboljši prvenec; Koža iz bombaža, prejela je slovensko nagrado Evropske unije za literaturo za roman Sušna doba in Stritarjevo nagrado.
Roman Nostalgija po prihodnosti vključuje nekatere obrise življenja priznane slovenske slikarke Ivane Kobilca; v to bralca prepriča njena življenjska pot, omenjene so njene slike –slike vrhunske umetnice. V Münchnu se leta 1891 izpopolnjuje na šoli Henrija G., Cabatenovega učenca. Tam se izobražujejo poleg Ive tudi Angležinje, ki se ukvarjajo z umetnostjo, a slikajo kič, zato se Iva odpravi v Pariz, ki je tedaj zbirališče vseh ras in ver. Iva je vedela, da je varnost sovražnica umetnosti, zato se razide s prijateljem Frenkom …«Edino, kar bo ostalo od njunega odnosa, bodo pisma in tisti poletni čas, ko je svetloba posijala v njuni življenji kot skozi reže na oknih in v zapuščeno hišo pripustila plaho energijo.«
Čeprav Iva v Parizu živi v skromni in vlažni sobi, spoznava nove ljudi. Spominja se, kako je z mnogo svetlobe ustvarjala sliko Na vrtu, upodobila je sestro Fedro v vrtni uti, ko spleta cvetlični venec, otroci pa jo opazujejo. S sestro sta se težko poslovili, ko je Iva odhajala v Pariz, saj ji je bolehna Fedra zelo blizu. Ob vznožju Montmartra ima atelje Marija, nadarjena slikarka, s svojim karizmatičnim ljubimcem Gretorjem, ki se upira meščanskemu življenju. Gretor je musliman, ki šepa na eno nogo, prišel je iz Malija, njegovi so mu lahko pošiljali le skromne vsote, zato je zadolžen, in baronica P.; bogata dedinja – socialistka, bo plačala Gretorjeve dolgove. Že v Münchnu je P. pokrivala šolnine prijateljic: Marije, Ive, Mimus, (ki odide v Berlin), in prijatelja Scheina – barona, ki naredi samomor. P. je naslikala Marijin portret, plačuje jim slikarski pribor in obiske muzejev. P. je precej premožna, samovšečna mecenka, posesivna in dominantna strateginja, nikoli ni bila posebno lepa, a se je vedno znova intenzivno zaljubljala, zaljubi se tudi v Gretorja, a Mimus meni, da ni dovolj lepa zanj. Gretorja žene spolna sla. Marija z njim zanosi, kasneje tudi P., Gretor jo celo okrade, v sobi ostane le …kozarec, napolnjen s svetlobo… Vse so ljubosumne na Severino, vlačugo, zaradi katere izgubljajo Gretorja, dokler ga Severina zaradi mladega moškega brez prsta ne zapusti.
Gretor je bil rojen za igralca; lep, razvajen, samopašen, P. mu je kupila smoking, opazovala ga je, želela si je miru, da je začela pisati roman, a Gretorju se ni mogla upreti ….«opoldanska svetloba je prizoru dajala žalosten nadih…« P. je zanosila in rodila sina Tiborja, Iva pa je vedela, da Gretor ne bo nikoli ljubil nobene od njih. Gretor je Ivo opazil, vedel je, da je nadarjena, z vso energijo se je iskreno posvečala slikanju, izhajala je z Dunaja, njen oče je imel popravljalnico dežnikov v Ljubljani. Njena družina je bila preprosta krščanska družina, a mama je že tedaj imela foto aparat, oče je bil svetovljan, saj je bil v mladosti v Afriki in Ivo je pospremil v München, ko je imela 18 let. Iva je edina, ki ne zanosi z Gretorjem, ki ji je najprej pomenil boga stvarnika narave in vesolja, in jo je skoraj uničil. Ni imela ljubimca, svojo spolno slo je posvečala ustvarjalnosti. Potem je imela ljubimke; npr. plemkinjo Darling, njen mož kupuje Ivine slike, tedaj je nastala slika Šivilje, ki je zelo uspešna.
Ko sta Iva in Gretor postala ljubimca, se Iva začne spreminjati, a opazi tudi to, da je Gretor proti osvoboditvi žensk. Tedaj je nastala Ivina slika Vedeževalka. Gretor se je hotel maščevati za vse, kar je Evropa naredila Afriki, za kraje umetnin, dragocenih kipov, ki so se nahajali po vseh evropskih muzejih. Njegova moč izhaja iz afriškega kontinenta, Iva ve, da se počuti zadušenega, saj mu niti beg v vero ne pomaga. Vodil je življenje vseh žensk in se tudi jezil nad njimi, prepričan je bil, da je slikarstvo moško delo. Iva si je predstavljala, »…kako svetloba narašča, skupaj s prhutanjem preplašenih rac…«
Iva je drugačna od Marije, ki se podredi moškemu in otrokom, slučajno je tudi slikarka. Rodila je Getorjevega sina Gregorja.
Ko je Iva zapustila Pariz, je odšla še v Barbizon … si je predstavljala njihovo ljubezen kot fluorescentno svetlobo – ozko in rezko. Gretor, zbiralec umetnin in žensk, ki ni ni iskal sreče ali nesreče, pač pa predvsem prevlado, je tem ženskam vzel njihovo umetnost, njihova življenja so se spreminjala v votlo obliko. Ivi predlaga, da odide iz Pariza, ona se je sovražila, ker je Gretorja še vedno ljubila, a ga je pritegnila kot ženska ne kot umetnica, in to je sovražila še bolj. Zazdelo se ji je, da so bila Pariška leta zaman, Gretor je zaprl za njo železna vrata.
Preden je Iva odšla v Sarajevo, se je ustavila v Ljubljani, kjer se ni počutila sprejete.
Čeprav Iva ni bila verna, je v Sarajevu slikala portrete cerkvenih dostojanstvenikov, portret nadškofa, ki ji je podelil figuralno poslikavo cerkve. Družila se je z nemškim urednikom revije Nada – Ewaldom, ki ga je najprej zavrnila kot moškega, kasneje je upala nanj, a je umrl. Spoznala je tudi starejšo učiteljico Rose, ki ji je zelo naklonjena. Imela je finančne težave, umrla sta oče in sestra Fedra, vrne se v Ljubljano, tedaj umre tudi mati. V Ljubljani poučuje v dekliški šoli, nastane slika Starka, ki doživi nekaj kritike, Ljubljančani je niso sprejeli.
Spet odide; tokrat v Berlin., hitro porajajoče se mesto z veliko blišča. Leon, Ewaldov brat, ji pove, da ni znala uravnotežiti umetnosti in življenja. Avstrija na Balkanu izgublja oblast, Nemci zapuščajo Sarajevo, približuje se vojna. Iva živi pri Leonovih prijateljih, družini Schnock, in slika, obišče jo nečakinja Mija, Mimina hči. Iva začuti, da je bila tu – sredi Evrope – samo priseljenka, z neporočenim statusom, brez otrok, mesto pa je zahtevalo svoj davek.
Leon skrbi za Gretorjeva sinova Gregorja in Tiborja.
Roman nadaljuje svojo pot v Afriki z Gregorjem, Marijinim in Gretorjevim sinom, ki je bil varnostnik v muzeju, ki hrani berlinske maske, za katere si je Gretor prizadeval, da bi jih vrnili v Afriko. Gregor se spominja otroštva, ko sta se starša vrnila v Mali, mami je pomagal nositi košare na tržnico. Poslali so ga študirat v Francijo, čeprav je želel postati vojaški pilot. Raziskoval je, kaj se je zgodilo z Gretorjem, ki je javno spregovoril o genocidu v Namibiji. V Franciji je obiskal P, ki je še vedno pisala roman, bila je neprepoznavna, debela, a povedala mu je, da je Gretor imel karizmo, vse so verjele vanj, in vse, v kar so verjele, jim je odvzel. Naredil je samomor, zato se je Marija vrnila iz Afrike, kamor so poslali Gregorja na Gretorjevo željo, sicer pa sta Leon in P. skrbela za oba fanta, Gregorja in Tiborja. Gregor je P. obljubil, da bo poskrbel za njeno knjigo, da bo prišla med bralce.
Roman Nostalgija po prihodnosti ni biografija; je subverzija realističnega upodabljanja sveta, izmišljena zgodba o slikarki Ivi, slikarki svetlobe, ki je na prelomu iz 19. v 20. stoletje ustvarjala predvsem v tujih prestolnicah – največ v Parizu, Sarajevu in Berlinu –, se tam družila z velikimi slikarskimi imeni ter prihajala v stik z različnimi umetniškimi smermi, ki so pustile odsev tudi na njenih portretih, tihožitjih in krajinah. Tedaj je bil to pretežno moški umetniški svet. Roman govori o preobražanju umetnosti iz secesijske v bolj eksperimentalno, o vprašanju tujstva in pripadnosti.
Mojstrska poteza pisateljice Gabriele Babnik Ouattara je svetloba, ki se pojavlja skoraj na vsaki strani; v vseh oblikah in intenzivnostih romana kot besedila, ki nudi vrhunski estetski užitek. V njem se začuti vrsto “opozoril” na “družbeno ekonomske” in tudi civilizacijske silnice, ki so gradile Evropo v zadnjih 150 letih. Zelo dragocene so usode žensk, ki se osvobajajo. In Iva je (ne glede na to, koliko je zgodovinska Ivana K.) podoba pogumne, samosvoje in samostojne ženske umetnice – slikarke ali pisateljice; včeraj ali danes. Prelivajoči stil, prehajajoč od realizma v impresionizem, ko svetloba premaga konturo, je sobivanje podobe in besede.
Spoštovani bralci, roman Nostalgija po prihodnosti je izdala založba Beletrina.
