Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Olga Tokarczuk; Izgubljena duša
Ilustrirala Joanna Concejo, Mladinska knjiga, 2023
Olga Tokarczuk je ena najbolj slavnih in priljubljenih poljskih avtoric, dobitnica Nobelove nagrade za književnost, mednarodne Bookerjeve nagrade ter največje literarne nagrade svoje države, nagrade Nike. Je avtorica devetih romanov in dveh zbirk kratkih zgodb, njeno pisanje pa je prevedeno v več kot trideset jezikov. Njeni romani: Potovanje ljudi knjige (1993), E. E. (1995), Pravek in drugi časi (1996), Dnevna hiša, nočna hiša (1998), Zadnje zgodbe (2004), Ana In v grobnicah sveta (2006), Beguni (2007), Pelji svoj plug čez kosti mrtvih (2009) in Jakobove bukve (2014), novelistične zbirke Omara (1998), Igra na veliko bobnih (2002) in Bizarne zgodbe (2018), objavila je tudi esejistični deli Punčka in biser (2001), ki je esejistična interpretacija romana Punčka Bolesława Prusa, in Trenutek medveda (2012) ter slikanico Izgubljena duša (2017).
Izgubljena duša je slikanica in hkrati poučna zgodba o človeku, ki je izgubil dušo, ker je preveč delal. Začutil je, da je vse okrog njega plosko, da mu zmanjkuje zraka, pozabil je svoje ime, pozabil je, kje je in kar molčal je. Naslednjega dne se je odpravil k stari zdravnici, ki mu je rekla, da je na svetu polno ljudi, ki begajo sem ter tja, utrujeni so, njihove duše zaostajajo, ljudje nimajo več srca. Duše vedo, da so izgubile lastnika, toda ljudje pogosto sploh ne opazijo, da so izgubili dušo. To se dogaja zato, ker je hitrost gibanja duš veliko manjša od hitrosti gibanja teles. Duše so nastale v pradavnih časih, takoj po velikem poku, ko vesolje še ni tako drvelo, zato se je še lahko pogledalo v ogledalce. Svetovala mu je, naj se usede na miren kraj (zase) in počaka na svojo dušo. Zdaj je verjetno tam, kjer je bil on pred dvema ali tremi leti, zato bo moral čakati nekoliko dlje.
Naš junak si je res poiskal hišico na obrobju mesta, se tam vsak dan usedel na stol in čakal. Ničesar drugega ni počel. Staral se je, življenje je teklo, dokler končno ni prišla duša – utrujena, umazana in opraskana.
Potem sta živela, on in duša. Junak je pazil, da ni počel ničesar tako hitro, da ga duša ne bi izgubila. Na vrtu je zakopal vse ure in kovčke. Zrasle so lepe, raznobarvne rože, podobne zvončkom, in velike buče, ki jih je lahko jedel vse zime.
Spoštovani bralci, če želite spoznati tudi likovno plat te čudovite zgodbe, si jo lahko pogledate v knjigi Izgubljene duše, ki jo je izdala založba Mladinska knjiga.
