Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Virginia Woolf; K svetilniku
Delo d. d. (Vrhunci stoletja)
Virginia Woolf (1882 – 1941, London), ena najpomembnejših predstavnic evropskega modernizma, ki poleg Jamesa Joycea velja za začetnico literarnega postopka toka zavesti pa tudi za klasično predstavnico feminističnega pisanja. Leta 1912 se je poročila s publicistom in pisateljem Leonardom Woolfom in leta 1915 objavila prvi roman, Izlet na odprto morje. Od leta 1917 sta z možem vodila založbo The Hogarth Press. Na začetku druge svetovne vojne se je, v stalnem strahu pred nemškimi bombardiranji in novicami o novih izgubah, 28. marca 1941 utopila v reki Ouse v bližini svojega doma v Rodmellu v Sussexu.
Njeni najbolj znani romani so: Jakobova soba (1922), Gospa Dalloway (1925), K svetilniku (1927), Orlando (1928), Valovi (1931), Leta (1937) in Med dejanji (postumno 1941).
V romanu K svetilniku je dogajanje postavljeno na Skye, največji otok v Notranjih Hebridih, otočju ob severozahodni škotski obali. Tam počitnikuje desetčlanska družina Ramsay (g. in ga. Ramsay, njuni otroci: Rose, Prue, Andrew, Jasper, Roger, Nancy, Cam in najmlajši James), obogatena s številnimi obiskovalci (Charles Tanley – ki piše doktorat, Augustus Carmicheel, Minta Doyle, Paul Rayley, slikarka Lily Briscol in William Bankes, botanik, vdovec). Že s prvim stavkom smo seznanjeni, da se odpravljajo na izlet k svetilniku. To se zaradi neugodnega vremena ne zgodi in počakati je potrebno deset let, da se uresniči. Vmes pa spremljamo podrobno analizo družinskih odnosov, odraščanja, zakonske zveze, prijateljstva ter izgube.
Med liki izstopata zakonca Ramsay (gospod Ramsay je precej vzvišen, otroci se ga bojijo, žena je telesno izčrpana zaradi moža, ve, da ga univerza in ljudje potrebujejo, pri praktičnih stvareh ji ne pomaga, veliko bere in piše poezijo)….«Bilo jima je, kot da voda odnaša in odplavlja misli, ki so na kopnem zastale v mrtvilu, in prinaša njunima telesoma celo nekakšno fizično olajšanje…« Njuni psihološki analizi je namenjenega največ prostora. Bralcu se zazdi, da gre za precej srečno družino, v kateri so vloge razdeljene: oče je tisti, ki gasi upe, mati pa tista, ki jih ohranja. Gospa Ramsay je lepa, vsi so jo občudovali, jo ljubili. Nagonsko želi pomagati ljudem (želi, da se Paul in Minta zaročita, ravno tako Lily in Bankes), da bi govorili o njej, jo ogovarjali, zaveda se svoje nečimrnosti, ve, da se je nekateri izogibajo (stari Carmichael, ki pride k njim vsako leto, ker beži pred ženo, ki ga ponižuje, in uživa opij.) Gospa Ramsay svojih osem otrok vzgaja milo (predvsem najmlajša Jamesa in Cam), z veliko razumevanja za njihove potrebe, čeprav zna biti tudi stroga, ko je to potrebno. V knjigi je več prizorov, ko se njeno materinstvo kaže v zelo pozitivni luči. Roman je hvalnica materi, a vendarle njen značaj ni enoznačno zastavljen, ampak realno človeški, splet dobrih in tudi nekoliko motečih lastnosti. Petdesetletna lepotica sinjih oči in grškega profila zna biti tudi »samovoljna vladarka, ki se vmešava v ljudi in jih skuša pripraviti do tega, da store, kar hoče.« Njen mož je uspešen filozof s kupom oboževalcev, ki jih gospa Ramsay vneto vabi v njihovo počitniško hišo, verjetno zato, da bi zadostila njegovi želji po intelektualnih pogovorih. Zadovoljevanje njegovih potreb pa je tudi sicer njena glavna naloga. Ekscentričen, ko na glas deklamira poezijo in bliskovito menjava svoja razpoloženja, sebičen, siten, razvajen, celo tiranski in kljub velikemu intelektu in poklicni uresničenosti zelo odvisen od tuje pohvale. A tudi zabaven. Včasih se zazdi, da ima gospa Ramsay devet otrok namesto osmih.
Roman je razdeljen na tri dele, po prekipevajočem življenju v prvem delu sledita smrt in propad. Gospa Ramsay umre, prav tako dva od njenih potomcev (Andrew in Prue), prva svetovna vojna pa svet postavi na glavo.
V tretjem delu se okrnjena družina po desetih letih ponovno vrne na otok in končno se odpravijo na izlet k svetilniku. Pripovedovalka Lily Briscol, (o kateri je ga. Ramsay menila, da je norica, mala Briskica, ki ima kitajske oči in zmečkan obraz), stoji na vrtu pred svojim platnom (zaveda se, da je slaba slikarka, njeno platno, četudi bo slika dokončana, bo pristalo na podstrešju ), ni se poročila z g. Banksom (čeprav ga je ljubila, a ni čutila iskrenosti do njega, bil je precej starejši od nje), – kot je načrtovala ga. Ramsay, – ampak zdaj opazuje gospoda Ramsaya; ne ve, kaj naj mu reče, zato omeni njegove čevlje….«Vse, kar je videti preprosto, je v praksi tako zapleteno…«in opazuje druščino, ki odhaja k svetilniku. Zaveda se, kar je rekel g. Tansley, da ženske ne znajo slikati in da ne znajo pisati. Pogreša gospo Ramsay, zato v sliki njeno senco nariše na stopnicah.
Krog je zaključen, protagonisti romana pa dobijo priložnost, da se očistijo preteklosti. James in Cam ne marata očeta, ker sta zatrta z njegovo avtoriteto, tudi Lily se je zdel od nekdaj težaven, mogoče je k temu pripomogla tudi ga. Ramsay, ki je vedno sedela na čelu bogato obložene mize, on je bil večinoma srečen, le tedaj ne, ko vrže krožnik skozi okno, ko v skodelici mleka najde strigalico, žena pa ob njem ni sproščena, ker ve, da razmišlja o nesmiselnosti ženskega mišljenja …
V romanu najdemo mnoge avtobiografske elemente.
Spoštovani bralci, branje svetovne klasike nam »bogati obzorje«, zato vabljeni k branju.
