Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Mladen Dolar; Kamen in glas
Goga, 2024
Dr. Mladen Dolar (Maribor, 1951), slovenski filozof, psihoanalitik, univerzitetni učitelj, je eden naših najuglednejših filozofov, avtor mnogih knjig in člankov, prevedenih tudi v tuje jezike, obenem pa eruditski premišljevalec in analitik umetnosti. Kljub temu da je avtor številnih spremnih besed ter člankov na temo leposlovja, ta dela doslej še niso bila objavljena v samostojni knjigi. Kamen in glas je tako prvi poskus izbora njegovih najpomembnejših del o besedni umetnosti.
Dela: Heglova Fenomenologija duha I, Ljubljana, 1990. Samozavedanje : Heglova Fenomenologija duha II, Ljubljana, 1992. O skoposti in o nekaterih z njo povezanih rečeh : tema in variacije, Ljubljana, 2002. Opera’s second death, London – New York, 2002 (soavtor Slavoj Žižek). A voice and nothing more, Cambridge (MA) – London, 2006. Bit in njen dvojnik, Ljubljana, 2017. Od kod prihaja oblast?, Ljubljana, 2021. Phrenologie des Geistes : fünf Aufsätze zur Philosophie Hegels, Frankfurt am Main, 2023. Že spet, še vedno : kratka razprava o on-tologiji, Ljubljana, 2023. Rumors, Cambridge, 2025.
Zbornik Kamen in glas je sestavljen iz revijalnih objav, zlasti v reviji Problemi, nekaj je spremnih besed, med njimi interpretacija izvrstne poezije Anje Zag Golob, predavanj in prispevkov na konferencah.
V vznemirljivi, zanimivi, iskrivi in zelo obsežni knjigi Kamen in glas so zbrani že objavljeni spisi o literaturi, urejeni kot zbornik. Avtor se ima za strastnega bralca literature, njegovo branje je premišljeno, poglobljeno, osebno in tudi duhovito. Iz premisleka o samoumevnem vzniknejo izvirne ideje; filozofu gre za to, da bi marsikaj, kar je morda že znano, premislil na novo in drugače kot drugi. Njegova knjiga je zakladnica znanja in tudi vir informacij o dogodkih in podatkih, o katerih morda nismo ničesar vedeli. Je natančen pri navajanju etimoloških vidikov, omenja interpretacije drugih teoretikov in teoretičark, toda poglavitna so njegova spoznanja, v katerih se kažejo sledovi Lacanovega in Freudovega vpliva. Veliko mu je do tega, da odkrije začetek in konec, izbrska poanto, naleti na zarezo, obstoji pred praznino in ničem, se zaustavi na robu in pojasnjuje, da pravzaprav ni tako, kot je bilo sprva videti. S posebno vnemo se pomika od vsebinskih posebnosti do zaznamovanosti s časom in družbenimi spremembami. Kritičen je do kapitalizma in skrajnosti v njegovi sedanji neoliberalistični fazi; dogajanje ga v marsičem spominja na karnevalsko razgrajanje. Nekatere, po lastnem mnenju pomembne pojme tu in tam piše z veliko začetnico, na primer Jaz, Zakon, Postava, Stvar, Ideja, Situacija in seveda Drugi. Ne skriva navdušenja nad različnimi dosežki – od literarnih del, ocenjevalnih domislic in posrečenih prevodov. Pohvale izreka kar naravnost.
Ironija (Enajst tez o ironiji) je nekaj zelo intrigantnega, v ironiji z istimi besedami povemo nasprotno od tega, kar je neposredno rečeno. Ironija je zmožnost sprevračanja pomena z natanko istimi sredstvi, ne da bi kaj dodali ali odvzeli – treba je slišati in razumeti nekaj, kar nima nobenega pozitivnega markerja. Ojdip je bil spočetka tista psihoanalitična ideja, ki je najbolj škandalizirala javnost, kaj bi bilo bolj norega kot trditev o ujetosti naše želje med očetomor in incest. »Najbolje je ne biti rojen«. Šele v tej tretji, ki je tudi zadnja grška tragedija, nemara lahko ugledamo Ojdipa kot junaka, ki eno roko podaja arhaičnim mitičnim grškim začetkom, drugo pa modernemu antijunaku, kakršnega najdemo pri Beckettu.
Kot poliglot Dolar veliko citatov navaja v izvirniku, vendar jih tudi prevaja. Premišljevanje Mladena Dolarja je napisano v lepem in bralno privlačnem slogu ter potrjuje moč, izrazno barvitost in bogastvo slovenskega jezika. Tudi tako je mogoče pisati resna znanstvena besedila.
Avtor namenja večjo pozornost vsebini kakor pa oblikovnim lastnostim literarnih del. Dolarjeva miselna pot vodi od Hegla, nemškega klasičnega filozofa, ki mu je uspel neverjeten podvig: ob samem rojstvu estetike jo je v istem mahu napravil za zastarelo, in Kafke do Becketta. Zanimata ga iztek klasičnih estetskih pričakovanj in standardov ter zgodba o vzponu, izteku in koncu modernizma. “Morda pa je to tisto, kar nas dela za ljudi – da nikoli ne rečemo preprosto samo tega, kar rečemo? Da nobena izjava ne sovpada sama s seboj?”
Dolarjevo pozornost vzbujajo pisatelji Swift, Melville, Beckett, Kafka, Sartre in drugi. Avtor nam ponudi novo vednost o Swiftovih Guliverjevih potovanjih. Knjiga je izšla pod naslovom Potovanja v razne daljne dežele sveta in sčasoma postala ena največjih uspešnic svetovne literature. Melvilla ima Dolar za diagnostika sveta, v katerem je krščanstvo izgubilo moč in avtoriteto. Lucidno in hkrati šegavo se zamisli nad skopuhom in prikaže primere človeka s to lastnostjo v književnih delih – od antike do Dostojevskega in Flauberta. Poglobi se tudi v Kafkov literarni svet. O Proustu meni, da je vse njegovo delo dolga meditacija o času, spominu, naravi navzočnosti, njeni izmuzljivosti ter bližini in daljavi. V Brechtovem delu med drugim odkriva potujitveni učinek. Italo Calvino pa je sam priznaval, da je skušal odvzeti težo strukturi zgodb in jeziku.
V spisu Kamen in glas, po katerem zbrani literarni spisi nosijo naslov, avtor piše, da kamen implicira inertno materialnost, mrtvost in nepremičnost, zato je zanj primerna metafora za smrt, glas pa je znamenje življenja, celo njegov prvi znak, mobilnost, trepetanje zraka in prispodoba za minljivost.
Spoštovani bralci, zbornik Kamenin in glas je izdala založba Goga.
