Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Jostein Gaarder; Lepotica s pomarančami
Prevedla Marija Zlatnar Moe
Vale-Novak, 2005
Jostein Gaarder (1952, Oslo) se je rodil v učiteljski družini. Na Univerzi v Oslu je študiral skandinavske jezike, filozofijo in bogoslovje. Piše zlasti romane in kratko prozo, predvsem za otroke. Njegovo najbolj znano delo je roman Zofijin svet s podnaslovom Roman o zgodovini filozofije. Napisal je tudi dela, ki so prevedena v slovenščino: V ogledalu, v uganki, Maja, Skrivnost igralnih kart.
Roman se dogaja na Norveškem; Oslo, Čmrljeva ulica, 2005. Moto zgodbe je: Življenje je ogromna loterija, na kateri se vidijo samo srečke, ki dobijo.
Lepotica s pomarančami je naslov daljšega pisma, ki ga je napisal Georgov oče, preden je umrl – za svojega tedaj komaj štiriletnega sina. Ko je Georgu petnajst let, babica to pismo najde v rdečem otroškem vozičku in Georg, ki se očeta spominja le v nekaj utrinkih, ga bere tako, da bralca drži v napetosti skoraj do konca romana. To je pismo prihodnosti za Georga, ki sklene, da bosta z očetom skupaj napisala ta roman. Očeta (v pismu) veseli, da se Georg ukvarja z astronomijo, napisal je seminarsko nalogo o Hubblovem teleskopu, zanima ga, če so astronomi še kaj odkrili o vesolju v zadnjih enajstih letih.
Oče bi svojemu sinu rad povedal zgodbo o lepotici s pomarančami, ki jo je prvič videl na tramvaju kot študent medicine, na ovinku se lepotici s temnimi lasmi stresejo vse pomaranče, bilo jih je od štirideset do petdeset. Prebrisano in izzivalno se mu je smejala, potem grdo ga je gledala, ko je po vseh štirih pobiral pomaranče po tleh tramvaja, preden je izstopila mu je rekla: »Lahko dobim pomarančo?«, on pa je vse ostale pomaranče dal materi z dojenčkom v vozičku. A lepotico je še srečal v mestu; v kavarni je celo prisedel, položila mu je roko na njegovo, nekaj čudovito skrivnostnega je bilo v tem, da je imela solze v očeh, ko je odhajala.
Za božični večer jo je zagledal v stolnici – bila je v črnem plašču …«Še lepša je, kot sem si zapomnil, kot da so se vsi božični žarki zbrali v eni ženski…«, šel je za njo in ji voščil vesel božič, da jo ljubi ji je zavpil, ko je vstopala v taksi, ona pa ga je vprašala, koliko časa lahko počaka, da se bosta spet srečata in mu povedala, da mora zdržati pol leta. Vedela je, da mu je ime Jan Olav….«Bila je prelepa za ta svet.«
Georgova družina je nestrpna, ko čakajo, da bo prebral očetovo pismo. Mama ima partnerja Jørgena, dojenčico Miriam, tudi stara starša sta del družine.
Jan Olav je iskal lepotico pod skakalnico v Holmenkollnu, ko je dobil pozdrave iz Seville, takoj se je odpravil v Španijo, čeprav še ni minilo pol leta. Z Veroniko sta se poznala že v otroštvu, do sedmega leta sta bila soseda, zdaj obiskuje slikarsko šolo, tudi ona ga je srečevala in iskala. Med pogovorom mu ona pove, da je vsaka pomaranča samo ena, zato jih mora imeti veliko, da jih naslika, med mnogimi ženskami je ona edina, ki jo je Jan Olav vzljubil. Naslikala ga je v pomarančevcu in ta slika je bila na podstrehi njihove hiše.
Jan in Veronika sta postala ljubeči par, ona je učila likovno vzgojo, on je zdravnik, kupila sta hišo na Čmrljevi, imela sta sina Georga, ko je Jan zbolel, ga je vozil v vrtec, ponoči večkrat ni mogel spati in če je vstal tudi mali sinko, sta skupaj gledala zvezde, …«Sedel si mi v naročju in sesal varnost, ki je curljala in tekla od tebe…«, oče mu je razlagal o vesolju, o razvoju sveta, ko je bil človek še človek, tedaj je bil svet iskriva pravljica. Hubblov teleskop (vesoljsko oko) potuje po krožnici okoli Zemlje, mogoče bo pomagal razvozlati pravljico; ugotoviti, kaj je človek, koliko je vreden, smo le prah, ki ga vetrovi vrtinčijo in odnašajo v vse smeri. Mi smo vesolje. Oče mu je govoril, kako lep je svet z vso naravo. …«Ko bom izpustil to vesolje, bom izpustil toplo in živo dlan, dlan Lepotice s pomarančami.«
Njemu je pomenilo življenje z lepotico s pomarančami, ki je stala na vrtu in slikala češnjeve cvetove, ena sama izpolnitev vsega, o čemer je kdaj sanjal. …«Sanjati o neverjetnem, ima svoje lastno ime. Temu rečemo upanje.«
Ko je oče zbolel, ju je mama posnela na videu, Georgu je sicer težko živeti brez očeta, a pogovarjati se z mrtvim očetom je bilo še težje. Napiše odgovor na očetovo vprašanje, da bi izbral življenje na Zemlji, tudi če bi bilo čisto »za kratek čas«, zato ga lahko neha skrbeti zanj. Lahko počiva v miru. In hvala, da je poiskal tisto lepotico s pomarančami, on bo za božič od očima dobil teleskop, ki ga bo poimenoval Jan-Olavov teleskop. In ogovoril bo deklico z violino.
Ko je Georg pismo prebral do konca, sta z mamo spet postavila sliko v dnevno sobo.
Spoštovani bralci, to prečudovito zgodbo z naslovom Lepotica s pomarančami je izdala založba Vale-Novak.
