Maja Drolec o predstavi v MGL
Goran Vojnović; V iskanju izgubljenega jezika
Gostuje Slovensko narodno gledališče Nova Gorica
Režiser; Janusz Kica, prevajalka v italijanščino; Patrizia Raveggi, dramaturginja; Martina Mrhar
Nastopajo: Giuseppe Materazzi / Marjan Ramovš; Radoš Bolčina, Roberto Materazzi; Francesco Borchi k. g., Anna Vieri / Ivana Župančič; Urška Taufer, Stane Ramovš; Aleš Valič k. g., Metka Ramovš;Vesna Pernarčič k. g., Lovro Ramovš; Matic Valič k. g., Mateja Ramovš; Lara Fortuna, Franc Žnidaršič, roj. Vatovec; Gorazd Jakomini
Predstava V iskanju izgubljenega jezika je druga v nizu treh, ki tematizirajo življenje ob meji v različnih prelomnih zgodovinskih trenutkih (ob razpadu habsburške monarhije, v šestdesetih in na začetku devetdesetih) in si jih je pod krovnim naslovom Nezmožni umreti / Inabili alla morte zamislil umetniški vodja Mittelfesta, Giacomo Pedini. Novonastalo besedilo Gorana Vojnovića, uprizorjeno v SNG Nova Gorica, se zazre v nejasne obrise šestdesetih, ko je jugoslovanski socialistični politični ustroj že utečeno deloval, a je na prizorišče dejavnega družbenega življenja stopala tudi generacija »babyboomerjev«. Predstavo je režiral Janusz Kica, mojster pretanjenih uprizoritev klasičnih in sodobnih besedil.
Predstava nas bo prestavila v čas, ko so povojne ideologije močno razdelile Italijo in Slovenijo (sestavni del Jugoslavije). Materni jezik je že davno prekrit z drugim jezikom in se razkrije ob možganski kapi Giuseppeja oziroma Marjana Ramovša, ki postane sprožilec družinske drame in element mnogih zabavnih presenečenj. Skozi psihološki razrez likov in njihove družinske drame bomo stopili po poti spominov polpretekle zgodovine, njenih krivic in zamolčanih skrivnosti. Zgodba o dveh bratih (Radoš Bolčina, Aleš Valič), ki sta se v mladosti razšla in živita vsak na svoji strani slovensko-italijanske meje. Prvi je zagrizen fašist, drugi je bil v partizanih in je postal funkcionar v jugoslovanski administraciji. Aleš Valič v vlogi Staneta Ramovša, najbolj učinkovito plasti svoj lik in izkorišča komične nastavke besedila. Igra se začne, ko prvega zadene kap in spregovori v jeziku otroštva, ki ga njegov sin (Francesco Borchi k. g.) ne razume. Pomaga lahko le negovalka (Urška Taufer), ki omogoči srečanje z bratom. To za oba – in njune najbližje – pomeni vznemirljivo soočenje s preteklostjo in s samima seboj. Predstava ponuja prijetno in zabavno retrospektivo v čas socializma nekdanje Jugoslavije in pripoveduje zgodbe obmejnih prebivalcev z Italijo. Na momente srhljivo in tragično, z režijskimi prijemi velemojstra Kice deluje na odru razgibano in tekoče. Njegova mojstrska režijska roka je izčistila nepotrebno, in kot po navadi smo dobili esenco gledališča.
Goran Vojnović: «V iskanju izgubljenega jezika je zgodba o nezanesljivosti spomina. Spomina, ki nas zapušča, spomina, ki nas zavaja, spomina, ki nas razdvaja. To je zgodba o nekoč in o danes, o preteklosti, ki ji ni uspelo postati preteklost, in o sedanjosti, ki jo duši preteklost.« Goran Vojnović s svojim prepoznavnim slogom zna vtkati elemente komike tudi v najresnejše teme, kot so boleče vprašanje identitete ali pa družinskega nasilja, ki s tem ni problematizirano in izzveni kar nekoliko prelahkotno. Besedilo drame je Goran Vojnovič dobro sestavil in se posvetil glavni niti dogajanja, tudi retrospektivno, hkrati pa je razkril tragične osebne zgodbe junakov kot čebulne plasti. Junake je dobro orisal in dal igralcem kar precej možnosti za interpretacijo. Eni bolj, drugi manj so izkoristili priložnosti. Zahteven čas zgodnjih šestdesetih let je dodobra izrisal in orisal kot osebne zgodbe junakov.
Predstava je simpatična in povedna, sploh za jugonostalgike ali mlade, ki si želijo drugega vpogleda v čase Jugoslavije in življenja malega človeka v njej. Predstava vas nikakor ne bo pustila ravnodušne, ob njej pa se boste tudi nasmejali.
Gledalci smo predstavo pospremili z burnim aplavzom.
