Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Aleksandar Hemon; Moji starši, Goga, 2024
Aleksandar Hemon (1964, Sarajevo) je bosansko-ameriški avtor, esejist, kritik, televizijski pisatelj in scenarist. Od leta 1992 živi v ZDA. Njegova prva knjiga v angleščini je zbirka kratkih zgodb Vprašanje Bruna. Z drugo knjigo, žanrsko neopredeljenim romanom Nowhere Man (2002), je utrdil svojo avtorsko prepoznavnost in velik ugled, svetovno slavo pa mu je prinesel Projekt Lazar (2008), ki se je prebil v ožji izbor za kar dve prestižni ameriški literarni nagradi. Leta 2013 je objavil svoje prvo »stvarno« knjižno delo, avtobiografsko zbirko esejev Knjiga mojih življenj, leta 2015 pa roman The Making of Zombie Wars (Kako so nastale vojne zombijev). Je prejemnik mnogih uglednih nagrad.
Roman Moji starši ni klasičen spomin na življenje s starši. Je natančno izpisana topografija družinske bližine, razdalje, prilagajanja, bolečine zaradi selitve v Kanado (spopadanje z jezikom, s tujo državo, z rakuni…). Kljub bolečini Hemoni vedno pojejo, tudi ukrajinske pesmi – tradicionalne ukrajinske ljudske pesmi; kot potomci Ukrajincev, ki imajo petje v krvi. Hemon ne pripoveduje zgodbe svojih staršev zato, ker bi bila tragična ali izjemna – temveč zato, ker je človeška. Ker verjame, da v teh drobnih, skoraj nevidnih potezah bivanja obstaja prostor, vreden literature. Bralcu ne vsiljuje zaporedja, ampak ponuja vpogled – med svetovoma, med obdobji, med življenji. Kot bi avtor že s samo formo želel povedati: ni enega samega pogleda, ni enega samega jezika, ni enega samega pripovedovalca. Vse se dogaja v prehodu. »Naša zgodovina je zgodovina nepotešljivega hrepenenja po domu, ki ga nikoli ni bilo mogoče imeti…«
Njegov oče, racionalen in tih (uživa v čebelarjenju), njegova mati, topla in pogosto čustveno odzivna – oba sta zasidrana v realnosti, ki razpada, in obenem v nekem notranjem svetu, ki ga selitev, jezik, tuja država ne morejo popolnoma izbrisati. Hemon ju portretira brez olepševanja, a s spoštovanjem. Brez patosa, a s tankočutnim razumevanjem. Njuna človečnost je v tem, kako se nikoli nista povsem pritoževala nad usodo in kako sta – kljub vsemu, kar je bilo izgubljeno – ohranila dostojanstvo. Ne kot besedo, ampak kot način življenja. »S selitvijo v Kanado je mama izgubila, v prenesenem in dobesednem pomenu, vse, kar jo je določalo kot osebo: od lastnine do ideologije; od skupnih javnih obredov do njene spalnice … Od nezavedno znanih vonjav do vseprisotnosti njenega maternega jezika … Čez noč je postala nihče, tako pogosto reče, nič.«
Hemon ni avtor, ki bi ga človek bral zaradi zgodbe same. Branje njegove literature je vstop v način mišljenja, v prostor spomina, kjer so meje vedno rahlo zabrisane, resnica pa nekaj, kar je dovolj čutiti, ne dokazati. Njegov slog je gost, a nikoli težak. Poln detajlov, a brez razkazovanja. Vidi se, da misel prihaja pred jezik – a jezik ne zaostaja. To ni jezik, ki bi želel biti lep, temveč jezik, ki je natančen. In prav zato postane lep. Včasih zadržan, skoraj surov, drugič nenadoma nežen, kot blisk sonca v sivem dnevu. V njem je ironija, ki ni cinična, in melanholija, ki ni obup.
Hemon piše na način, ki zahteva pozornost, a bralca nikoli ne kaznuje – nasprotno, nagradi ga z uvidom, z iskrico medosebne bližine, z občutkom, da si prebral nekaj, kar te je notranje obogatilo. V svojih delih se ne ukvarja z nostalgijo – ali bolje rečeno, ji ne podleže. Nostalgija je lahko zaviralec življenja, megla, ki zamegli sedanjost. Hemon ostaja v gibanju, v odnosu do preteklosti, ki ni romantičen, ampak resničen. Moji starši ni knjiga, ki bi silila v solze. Je knjiga, ki odpira prostor za tih, odrasel pogovor s samim seboj. O starših. O izgubah. O tem, kako se ljudje prilagajamo in spreminjamo, ne da bi to nujno hoteli. O tem, kako nekatere stvari ostajajo – ne zato, ker so večne, temveč zato, ker smo jih pripravljeni nositi s seboj.
Hemon piše z občutkom za mero in za resnico, ki ne potrebuje velikih besed. Njegova moč ni v razkazovanju čustev, temveč v natančnosti, s katero jih zarisuje med vrsticami. In prav zato ostane. Ostane dlje kot mnoge glasnejše knjige. Ostane v misli, v jeziku, v notranjem dialogu, ki se nadaljuje še dolgo po tem, ko knjige ni več pred tabo.
Spoštovani bralci, roman Moji starši je izdala založba Goga.
