Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Dušan Šarotar; Ostani z mano, duša moja
Goga, 2024
Dušan Šarotar (1968) je slovenski pisatelj, pesnik, scenarist, literarni kritik, esejist in fotograf. Njegova literarna dela so: romani; Potapljanje na dah, Občutek za veter, Biljard v Dobrayu, ki je bil nominiran za nagrado kresnik, Nikomah poroča, Zvezdna karta, Panorama: pripoved o poteku, Ostani z mano, duša moja, zbirka kratke proze Mrtvi kot, novela Nočitev z zajtrkom, pesniški prvenec Krajina v molu, knjiga pesmi Hiša mojega sina, in pesniška zbirka Krajina v molu.
Ostani z mano, duša moja je ponatis ljubezenskega romana, ki je prvič izšel leta 2011, in je poetični roman o tragičnih usodah prekmurskih Judov za časa druge svetovne vojne.
Roman, spisan v pisateljevem značilnem melanholičnem in poetičnem slogu, je postavljen na ladjo, ki ob koncu druge svetovne vojne potuje iz Evrope v Kanado. Na njej se srečata Ela, mlado, preprosto dekle, ki bi najraje pobegnila v tej množici ljudi, nič jih ni razumela, govorili so v tujih jezikih, vse, kar je bilo njenega, je bilo v kovčku, ki ga je stesal oče z lastnimi rokami, in mladi Jud, fotograf iz Lendave, s katerim sta skupaj v njegovi temnici preživela plovbo do Kanade, se ljubila in se spominjala svojega otroštva, začetka vojne, on se spominja, kako se je kot Žid skrival, s sestrico Gerti so ju izsledili, tudi Ernesta in gospodično Bauer, tudi mojstra, ki ga je vzel v uk, so ubili v taborišču, kjer je naredil prve fotografij.
Fotograf je fotografiral, čakal je, da je vzšlo sonce in tedaj je bila najlepša svetloba za fotografiranje, Ela pa je slike polagala v razvijalec, če je bila katera slaba, je na hrbtno stran papirja pisala svoje spomine; spominjala se je, kako je njena mati umirala, čeprav je dr. Vrbnjak obljubil zdravljenje na novem pljučnem oddelku, so jo pred pomladjo pokopali, oče pa je nosil v Soboto izrezljane podobice svetnikov, da je kaj zaslužil. Ko je mati umrla, je Ela pričakala pismo iz tujine in odšla. Zelo se je veselila, zdaj ima domotožje.
…«Poslušala sva dihanje morja in krike ptičev, igro vetra, megle in morja … z vsakim vdihom, z vsakim žarkom, zamahom kril, valom, z vsako besedo naju je bilo manj…«
Pri ladijskem dimniku Ela piše o mami. Ne more pozabiti maminega nasmeha, zadnji skupni božič z mamo in očetom, …«tako vznesenega ni videla nikoli, močnega, odločnega, tudi meni so noge kar drsele, lebdele za sanmi, jadrala sem, rezala snežne valove, kot ta ladja, na kateri zdaj pišem te zadnje vrstice…«
Mladega fotografa je opazil kapitan ladje Josef Reech, všeč mu je bil, ker je bil natančen, tako je lahko vsak dan fotografiral potnike, razvijal slike, ki so na koncu plovbe ostale na ladji kot spomin, pred izkrcanjem mu je kapitan dal ponarejene dokumente in garantno pismo.
…«Bil sem edini Žid na ladji z dokumenti za izkrcanje, vendar jih je hotel vreči v morje in se vrniti na ladjo, kot bi že vedel, da se je zgodilo, kar se je moralo…«
Fotografiranja se je naučil že pred vojno pri mojstru Juliusu Schӧnauerju, judovskem fotografu iz Šalovec, ki je bil z ostalimi Judi leta 1944 deportiran v Auschwitz, kjer je v fotografski objektiv ujel grozljiva dejanja v taborišču in bil nato usmrščen.
Ljubezenska zgodba med Elo in fotografom poteka sočasno še z usodo judovskega fotografa Juliusa Schönauerja.
Potniki pred kanadsko obalo niso vedeli, če bo Kanada sprejela novo skupino migrantov, otepali so se Židov in komunistov. Z Elo sta bila zadnjič skupaj pri ladijskem dimniku, …«mogoče je bilo preveč za naju…zazrl sem se v nebo, v prazno, čisto modrino, ki me je zaslepilo, videl sem samo njen prosvetljen obraz, videl sem ga v tistem edinem drobnem oblaku, ki se je topil v soncu.«
V gneči jo je izgubil. V mislih pa si je ponavljal: »Ostani z mano, duša moja.«
Ostani z mano, duša moja preko intimne pripovedi o ljudeh, ki skušajo s skupnimi močmi pozabiti na grozote velike vojne, ustvari ganljiv in tragičen portret preganjanih prekmurskih Judov, ki bralca opomni, da se zgodovina ne sme ponoviti.
Spoštovani bralci, roman Ostani z mano, duša moja je izšel pri založbi Goga.
.
