Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Sofi Oksanen; Pasji park, Beletrina, 2024
Sofi Oksanen (1977), finska pisateljica, dramaturginja, dramatičarka in založnica, je zagovornica enakopravnosti spolov in pravic istospolno usmerjenih. Opozarja na zlorabo žensk; medvojno nasilje, trgovino z belim blagom, odločanje za nadomestno materinstvo in darovanje jajčnih celic. Napisala je pet romanov: Stalinove krave, Baby Jane, Očiščenje, (v izvirniku Puhdistus, ki je najbolj odmeven roman), Ko golobice izginejo in Norma.
V romanu Pasji park pisateljica izriše zgodbo ob liku glavne junakinje Olge v Helsinkih na Finskem, leta 2016. Ta izjemno napet roman odpira številne teme, kot so neplodnost, korupcija, revščina, osamljenost, postavljanje dobička pred zdravje žensk, sanje o lastni družini, konec koncev pa lahko beremo tudi pretresljivo ljubezensko zgodbo.
Olga (Olenka, Aljonka) je v rosnih letih delala kot fotomodel; mama je s ponosom njene fotografije lepila na stene njene sobe. Živijo v vasi Mikolajev v vzhodni Ukrajini, preživljajo se z gojenjem maka, iz katerega so kuhali kompot (narkotičen pripravek) in ga prodajali, za še višji zaslužek pa so delali celo heroin (to je bila nadgradnja kompota). Doma so ostali po očetovi in stričevi smrti poleg Olge še mama, Boris in Ivan, živeli pa so v tetini hiši. Bili so revni, še posebej, kadar so jim ukradli ves pridelek maka, zato je Olga oddala oglas v agenciji, kjer so iskali dekleta. Službo je sprejela (ne da bi vedela, kaj bo delala) in dobila karto za vlak v prvem razredu. Skrbelo jo je, če jo potrebujejo za darovanje organov. Olga je postala najprej darovalka jajčnih celic, kmalu pa so jo povišali v koordinatorko v podjetju, ki se je ukvarjalo z iskanjem nadomestnih mater za neplodne zahodnjaške pare. Zdaj je tudi ona iskala mlade darovalke in našla je Darjo; tudi njena družina je živela v Olgini vasi – v vzhodni Ukrajini, kjer je bila revščina največja.
Darja je bila lepa, čeprav je imela v otroštvu potolčena kolena, – kakršno je imela v mislih Olga, a zdaj ni več spominjala na Snižne, njun rojstni kraj. Olga se je ob pogledu nanjo spominjala sebe, ko je v pariško agencijo prišla v premajhnih sandalih. Ni verjela, da je dovolj dobra, osupla je bila nad eleganco ljudi, ki so se sprehajali po hodniku. Darja je bila veliko bolj samozavestna; imela je čelo, ki je ostalo gladko kot površina krožnika, roke so počivale v položaju, ki je spominjal na prtičke iz blaga v obliki laboda. Test je opravila z odliko. V bralcu njena lepota ne vzbuja simpatije. Za dosego cilja je pripravljena škodovati tudi svojim bližnjim (Olgi). Potrebovala je denar in Olga ji je plačala bratovo zdravljenje. Olga si jo je vzela kot svojo zvezdo, saj ji je naredila uslugo, ko jo je potrebovala. Darjin nasmešek je bil brez enega samega oblačka, kot nebo nad Teksasom, brada pa kot bleščeča žlička za kaviar iz biserovine.
Olgin in Romanov otrok pri šestih letih umre, in ko je na Finskem postalo za Olgo in njeno mamo življenje nevarno, Olga mamo s sinovo žaro pošlje domov v Ukrajino, sama pa postane čistilka v družinskih hišah. Sortira umazano perilo neznancev in čisti svinjarijo za tujimi otroki.
Ji bo dovoljeno obdržati to skromno življenje? Spet živi revno, ima drugo ime, včasih pride v pasji park, kjer občuduje družino z dvema otrokoma, čeprav so v agenciji dekleta podpisale, da ne bodo imele stikov z družinami. Hčerka je Darjina, sin pa Olgin. Tako jo v parku na klopci najde tudi Darja, ki želi ugrabiti hčerko. Olga se zave, da je Darja umorila Viktorja Kravetsa, ki je kriv za smrt njunih očetov. Darjin prihod v Helsinke je bil načrtovan že od očetove smrti.
V romanu se srečamo z begom pred preteklostjo, a zbežati za vedno ni mogoče. V industriji, kjer se obračajo velike vsote denarja, lahko hitro komu postaneš trn v peti in tudi ona je morala večkrat pobegniti, da si je reševala življenje.
Vsaka ženska, ki je mama, bo slej ko prej želela imeti otroka ob sebi, tako da je iskanje otroka (Darja in Olga) naravno, in zato niti Olga niti Darja ne moreta mirno gledati, da njun otrok odrašča pri tujih ljudeh. Revne Vzhodnoevropejke so živele v revščini in edina rešitev zanje je bila, da so žrtvovale nekaj velikega, nekaj, za kar jim je kasneje žal (prihajalo je tudi do seps, ženske so po posegih – odstranjevanju jajčnih celic – tudi umirale). Olga se zaveda, da je bila napaka imeti mamo pri sebi, Oležko je bil napaka. Napake so rane. Iz ran teče kri, puščajo sledi, te pa je mogoče izslediti.
Spoštovani bralci, konec romana, ki ga je izdala založba Beletrina, ostaja odprt in dopušča bralčevo razmišljanje o usodi Ukrajine danes.
