Maja Drolec o knjigi Pomladni dan

0
209

Maja Drolec o knjigi: Ciril Kosmač; Pomladni dan, Mladinska knjiga, ponatis 2017

 

Ciril Kosmač (1910-1980), pisatelj, prevajalec, dramatik in urednik, se je rodil v Slapu ob Idrijci. Njegovo življenje je zaznamovano z izkušnjami z italijansko fašistično ječo ter prvo in drugo svetovno vojno. Njegova dela: Tantadruj, V gaju življenja, Gosenica, Sreča, Pomladni dan, scenarij za prvi slovenski film Na svoji zemlji, Balada o trobenti in oblaku, Očka Orel in še mnoga druga.

V romanu Pomladni dan je lirično izrisal ljudi in dogajanja iz svoje bližnje okolice, potem ko se je po petnajstih letih bivanja v tujini vrnil na Tolminsko.

Osrednji lik romana je pisatelj sam, ki ga imenujejo pob, saj je zelo rahločuten in nežen. Pri petintridesetih se vrne domov. Najde prazen dom; samo teta zrači očetovo obleko, prepričana, da se bo oče zdaj zdaj vrnil, a on ve, da je oče umrl v taborišču. Teta je prepričana: »Če ohraniš njegovo obleko, se vrne, če jo izgubiš, se ne vrne.« Teta mu pripoveduje, da se je tudi on včasih rad lepo oblekel, kot je rekla mati: »Oh, ta pob, samo poglej ga, kakor bi bil rojen za barona.« Oče pa ji je odgovoril: »Nanca, oba bova vesela, če se bo pokazalo, da ni rojen za hlapca.«

Potem se pisatelj spominja, ko mu je bilo dvanajst let. Bili so revni, zato sta šla z očetom k ravnatelju srednje šole v Tolmin, dal jima je knjige, da se je pob doma učil, prihajal na izpite, in je naredil srednjo šolo. Vsaj eden od petih otrok. Mami je zelo veliko pomenilo, da se je šolal. Oče je Cirilu govoril: »Mama bo umrla, toda ti boš živel. In če jo imaš rad, se boš učil in pojdeš k izpitom … Ne pozabi, da življenje neizprosno teče svojo pot … kakor Idrijca, … ne bo se obrnila.«

Potem je mama umrla, za jetiko, Cirila pa so zaprli, ker je hodil na shode mladine, ki se je upirala fašistom. S Kadetko sta šla na Vranjek po šmarnice, tja, kjer je bil pokopan Kadet, ki so ga kasneje prenesli na Češko. Takrat ga je Kadetka vprašala, če bo zbežal. In res je odšel. Za 15 let. Bil je po svetu, premetavalo ga je po ječah in po tujem svetu, tako se je malce obrusil in izgladil.

Tudi Kadetka je rodila nezakonsko hčer Silvijo, tako kot njena mama Justina, ki je zanosila s Kadetom in se vrgla v vodo. Zdaj je Kadetkin Lah Gino  pokopan v Kadetovem grobu.

Ded je bil glava družine, ko je šel oče v prvi svetovni vojni v vojsko. Mimo njihove hiše so korakali vojaki, zvrnil se jim je voz komisa (kruha) v reko Idrijco, kadet je dedu dovolil, da sta ga z mano vzela, posušila in spravila, da so imeli jesti do pomladi, da niso stradali, potem ko so jim odpeljali vse štiri krave. Pisatelj se spominja: »V naših srcih je bilo praznično in svetlo, in meni se je celo zdelo, da v zraku pojejo orgle.«

Kadet je bil plemenitega rodu, ded ga je imel rad. Prinašal jim je hrano in se pogovarjal z dedom. Zahajal pa je tudi k Vojnačevim, k šestnajstletni Justini, lepi rdečelaski, a to ni imelo  prihodnosti; Kadet je umrl, Justina je rodila Boženo – Kadetko. Ko se je utopila Justina, male Božene ni nihče maral, pisateljeva mama pa jo je vzela in skrbela zanjo. Ded je rekel, da je ravno taka kot Kadet, in tako so jo poimenovali Kadetka.

Ko je oče prišel z vojne na dopust, je ded »usahnil«.

Iz partizanov je Kosmač prišel z brzostrelko …«bilo je, kot bi v dolino pokleknila sama noč in zdaj tam počivala v miru svoje lastne spokojnosti. Prišel je trenutek zanosa, ki človeka poveliča, da stopi iz sebe in se dvigne tako visoko, da ga vesoljstvo sprejme vase. Začutil sem, kako se mi je zemlja izmaknila izpod nog, postajal sem nekam lahak in vrtoglav, kakor bi se mi bližala omedlevica, a vendar sem jasno videl samega sebe. To je tisto, neskončno vesolje …«

Kosmač je vedel, da: »Mali narodi bolj ali vsaj drugače ljubimo svojo domovino, kakor jo ljubijo veliki. Majhna je …, ker ne moremo opevati njene prostranosti, opevamo in poveličujemo njene kotičke, ki pa so polni lepote, kajti lepota je podobna resnici, lepota ne širnega, brezmejnega prostora, da se razmahne, razbohoti in razcvete.«

 

Spoštovani bralci, čeprav roman Pomladni dan ni sodobno literarno delo, saj je prvič izšlo leta 1953, nam s čudovitim liričnim opisom izpoveduje življenje na Tolminskem – v najtežjem zgodovinskem obdobju naše zgodovine – in pisateljevo doživljanje svojega otroštva in mladosti. Vredno ponovnega branja.