Nataša Konc Lorenzutti; Senca brez človeka, Slovenska matica, 2023
Slovenska pisateljica Nataša Konc Lorenzutti (1970), profesorica gledaliških umetnosti in pisteljica ter scenaristka, je izdala že več kot dvajset knjižnih del za otroke in mladino, roman Senca brez človeka je že njeno šesto prozno delo za odrasle. Bila je nagrajena z mnogimi nagradami. Večkrat je bila nominirana za nagrade: modra ptica, izvirna slovenska slikanica, desetnica, prejela je priznanje zlata hruška in nagrado svetlobnica ter se uvrstila na častno listo mednarodne organizacije za mladinsko književnost IBBY.
Dokumentarni roman Sence brez človeka pripoveduje o otrocih vojne, ki so postali žrtve miru, temelji na pretresljivih pričevanjih še živečih otrok Lebensborna in njihovih potomcev ter avtoričinih srečanjih in pogovorih z njimi. Otroci s seznama za Lebensborn so bili namenjeni za ponemčenje – popolno germanizacijo in odtujitev od družine in domovine – v programu Lebensborn. (Zavod je bil ustanovljen leta 1937 kot Himmlerjev razvpiti program po Hitlerjevi ideji.)
Nekatere matere so izgubile mlajšega otročka, ki so ga zamenjali z drugim dojenčkom, njenega pa poslali nemški materi: »Še punčko Eriko imam, vzeli ste mi jo prvi dan. Kam ste jo dali? Vrnite mi jo!«
Ženska je bila nadležna in dali so ji nadomestno punčko, deklico, ki je bila slabotnejša od prave Erike. Kdo je bila ta nadomestna deklica, ne ve nihče. Družine so bile prestrašene, znotraj ožjega sorodstva so ustvarili tabu in po vojni svojih pravih otrok niso iskali. Prav zaradi grožnje zaznamovanosti (nova oblast po vojni), so bili primorani v molk.
Žalostne zgodbe so nastale tudi ob izpovedih vojnih otrok, ki so nastali s posilstvi nemških vojakov. Matere teh otrok niso marale, ker jih je peklo ponižanje. »Mislim, da ženska ne more sovražiti otroka, ki pije njeno mleko.« Izšel je nekakšen odlik o njih, ki so se rodili iz posilstev. In bili proglašeni za »Vojno škodo.«
Velikokrat so otroke, ki so jim umrli starši med vojno ali bili ubiti po vojni, potem vzgajale nune, ki so bile krute in hladne. »Bile so kamen, ki si ga pravkar vzel iz reke.« Otroci so postali ena sama sirota, žrtev novega terorja (nova oblast). Seveda pa so bile tudi ženske, ki so vzele v rejo takega otroka in zanj lepo skrbele. Živeti pri družini je bilo za otroka popolnoma drugače kot biti v sirotišnici.
Pisateljica je z režiserko Majo Weis pripravila scenarij za dokumentarni film Zajeti v izviru –Slovenski otroci Lebensborna (Bela film, 2023).
Dragi bralci, več o tej tematiki si lahko preberete v dokumentarnem romanu Senca brez človeka, ki ga je izdala Slovenska matica.
