Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Alojz Rebula; Senčni ples, Beletrina 2024
Alojz Rebula (1924-2018) je napisal najpomembnejše romane: V Sibilinem svetu, Nokturno za Primorsko, Dve mladosti, ena ljubezen in Senčni ples.
Ob stoti obletnici pisateljevega rojstva je nastal nov ponatis romana Senčni ples. To ni samo zgodba o Trstu, namišljenem naselju Šentmaver, o Silvanu Kandorju, njegovih bratih Sandru in Bertu, materi Zofiji, dijakih slovenske gimnazije, profesorju de Martinisu in njegovi hčerki Nori, slovenski renegatki brez imena, ki jo Kandor in Ardenjak imenujeta kar »hudič babji« in ki se razglaša za madžarsko emigrantko, o Grudovarju, Edvardu, užaljenem peku Maksu Vencelliju ter ostalih.
Silvan je poučeval slovenščino v gimnaziji v Trstu. Njegova Nadja je umrla, zato živi doma, kjer se z malo kmetijo ubada mama Zofija. Njegov starejši brat Sandro je bister mlad moški, ki redno prebira slovenske časopise, ne dobi lažjega dela, kot je delo na železnici. Tudi Berto je delaven, ampak ne pogreša intelektualnih izzivov, uživa v svojem rokodelstvu.
Ardenjak, urednik slovenskega časopisa Čupa, nagovarja Silvana, naj piše o slovenski revščini v Trstu, kjer skoraj ni slišati slovenske besede.
»V zamolkli curljajoči december je usekala burja. Burja je bila kakor izpahnila nebo, da je bilo po jutru vse izprano in razpljuskano, kakor po očiščevalni katastrofi.«
Je predvsem zgodba slovenskega tržaškega človeka na intelektualnem, gospodarskem in eksistencialnem prepihu, ko je slovenski posameznik trepetal pred povratkom italijanske države, ki jo je poznal le po dvajsetletnem fašističnem raznarodovanju. Od tedaj, ko je nastal ta roman, so se stvari v Trstu precej spremenile. Slovenska narodna skupnost je emancipirana, priznana in zaščitena.
Spoštovani bralci, če želite izvedeti še kaj več o tem romanu, si preberite v Senčnem plesu, ki ga je izdala založba Beletrina.
