Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Susanna Tamaro; Veter veje, koder hoče
Prevedla Mina Mušinović
Hiša knjig, HKZ, 2024

Susanna Tamaro, italijanska pisateljica, rojena v Trstu leta 1957, ena najbolj poznanih in priljubljenih po vsem svetu, je diplomirala iz filmske režije, posnela nekaj znanstvenih dokumentarnih filmov, nato pa stopila na polje literature, kjer je nemudoma dosegla velik uspeh s knjigo Va, dove ti porta il cuore (Pojdi, kamor te vodi srce). Sledile so ji še druge, nekatere prevedene tudi v slovenščino: Odgovori mi, Poslušaj moj glas, Več ognja, več vetra Veter veje, koder hoče, Velika ljubezenska zgodba, Čarobni krog, Tigrica in akrobat. Zadnja leta se je podala na področje literature za otroke in mladostnike, v slovenščino je že prevedeno delo Cuore di ciccia (Srce iz špeha). Prejela je več literarnih nagrad, med njimi nagrado Itala Calvina, Else Morante, nagrado mednarodnega PEN-a in nagrado Rapallo.
Slovi po zavzemanju za varstvo in čistost okolja in je predstavnica italijanske Organizacije za zaščito ptic LIPU, sodeluje v projektu Treebank (Drevesne banke) za urbano pogozdovanje mesta Milan in, fundaciji WWF, vodi tudi Fundacijo Tamaro, ki črpa finančna sredstva –izključno iz avtorskih pravic in donacij, s pomočjo katerih organizira projekte solidarnosti in prostovoljnega dela za ranljive skupine po vsem svetu.
Pisateljica Susanna Tamaro oblikuje roman Veter veje, koder hoče skozi tri pisma, ki jih Chiara napiše v sedmih dneh zimske samote – v času božiča – v topli intimi podeželske hiše, kjer družina živi šesto leto, kamor so se preselili iz Parme. Piše članom svoje družine: eno Alishi, svoji posvojenki indijskega porekla, ki s fantom Lucom potuje po Finskem, drugo svoji biološki hčerki Ginevri, ki je s prijatelji v Cortini in zadnje svojemu možu Davideju, ki pleza s prijatelji po ledenikih, in ob njem bralec izve, da imajo tudi mlajšega sina Elio. Skozi ta tri pisma izvemo o Chiarinem življenju; o njeni izvorni družini (oče je bil pravnik, mama profesorica – ponosna plemkinja, Chiara se odloči za študij biologije ne prava, v mladosti se počuti osamljeno, je upornica (1968; študentsko gibanje, mladi se upirajo sistemu, ona sama v svoji samoti, tedaj jo zapelje motorist Cesar; a zanj je le poletna avantura, potem ji pomaga odstraniti težavo, zave se, da je bila ona le nosilka težave) in o trenutni družini, ki jo je ustvarila z Davidejem (spoznala sta se na študiju, Davide je zdravnik – pediater) in mu je šele zdaj (pri oseminšestdesetih) povedala za splav.
Spomin na Cesarja, ki se je odmikal od nje, in jo zapusti, ko je bila noseča v srednji šoli, jo spremlja celo življenje: »To srečanje je uspelo razlomiti kos ledu, v katerem sem živela, in ta razpoka mi je razkrila, kako zelo sem si želela biti ljubljena …«
Posvojenka Alisha – plemenita duša, za Chiaro pravi blagoslov; … ti vse sprejemaš kot dar; znova odkrije svoj indijski izvor in privlači jo vzhodnjaška duhovnost (beseda shivasankalpa; podeljevanje milosti, kajti brez milosti ne moreš čisto misliti), med njenimi ateističnimi starimi starši po materini strani in katoliškimi starimi starši po očetovi strani ji uspe najti popolno harmonijo s slednjimi, ki živijo preprosto življenje na deželi. Alisha želi odpreti svoj salon Namaste. Ko je pripeljala domov fanta Luco, je Chiara opazila ljubezen, kako se njuna pogleda zrcalita drug v drugem, kako sta osvetljevala drug drugega.
Po drugi strani pa Ginevra (po boginji), vse sprejema kot obveznost, ki se zdi materialističnega duha, zelo dobro se razume s svojo babico po materini strani v Cortini, – ki je bila plemenitega rodu, a hladna. Tudi Ginevra želi živeti v prestižu, občuduje dedkove družinske oljne slike na stenah. Chiari ostaja v spominu dogodek iz internata, ko je zbrcala pogrinjke po mizah in potem sta jo starša, osramočena odpeljala domov. Ni se mogla prilagajati sistemu, škrtala je z zobmi, pogrešala je starše, mama pa je mislila, da je hčerino obnašanje prizadelo očeta in da je ona s tem razočarala moža, ki umre pri veliko mlajši ljubici.
Chiara ni bila preveč ambiciozna; odbojka, branje knjig in želja po običajnem življenju; zdaj razmišlja, da se življenje obnavlja z neverjetno iznajdljivostjo in je vedno večje in močnejše od ovir, praznih strahov. Sama nima vere, za razliko od svojega moža Davideja, ki še naprej verjame v Boga tudi v najtemnejših urah njunega življenja, ko ga očrnijo, da je kriv smrti mlade kolesarke, a se izkaže, da ji je le nudil pomoč. Chiaro zanima, kaj je bilo tisto, da si je izbral ravno njo, ki ni dobra kuharica, on pa jo je vedno ljubil, a nikoli je ni vprašal, če tudi ona ljubi njega. V pismu mu zaupa, da njeni zdravniški izvidi niso najboljši, da se nekaj dogaja z njenim zdravjem.
Susanna Tamaro z izjemno občutljivostjo obravnava rahločutnost in kompleksnost družinskih vezi ter pomembnih vprašanj, kot so posvojitev, splav, izdaja, poroka (méni, da je poroka na neki način žalovanje, ker izgubiš del sebe in ne veš, v kakšnega človeka se boš spremenil), odnos z Bogom in smrt. Poleg tega ji uspe z velikim realizmom opisati družinsko dinamiko, odnos med možem in ženo, med starši in otroki in končno najbolj delikaten od vseh: odnos med brati in sestrami. Pravzaprav med Alisho in Ginevro, ki sta si različni kot noč in dan, zato stvari ne gredo vedno gladko. Rojstvo njunega bratca Elia osveži družinsko življenje.
»Vse rane, zaradi katerih trpita naše telo in duša, izvirajo iz enega samega univerzalnega vira, in to je pomanjkanje ljubezni. Njene praske in rezi, njene odrgnine, ki jih ne zdravimo, se sčasoma zagnojijo in iz generacije v generacijo postajajo hujše.«
Naslov Veter veje, kjer hoče je stavek, vzet iz odlomka v Janezovem evangeliju in je pravzaprav rdeča nit, ki povezuje tri pisma in tudi razmišljanje o duhovnosti: je veter Svetega Duha, ki piha, kjer hoče in na kogar hoče, ne glede na družbeni razred ali narodnost.
Roman je hvalnica moči družinskih vezi in pomembnosti osmišljanja našega življenja.
Spoštovani bralci, roman Veter veje, koder hoče je izdala založba Hiša knjig, HKZ.
https://www.galarna.si/veter-veje-koder-hoce-mv


