Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Mario Vargas Llosa; Zabava pri kozlu
Prevedel: Ferdinand Miklavc
Beletrina, 2025
Perujski pisatelj Mario Vargas Llosa (1936 – 2025) je leta 2010 prejel Nobelovo nagrado, s slovenskimi prevodi pa ga spremljamo že od njegovih začetkov. Na literarnem nebu je zasijal v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, že kmalu zatem pa smo v slovenščino dobili prevedena nekatera njegova sijajna dela, tudi romane Mesto in ščeneta, Pantaleon in tolažnice, Zelena hiša, Pogovor v Katedrali, s katerimi je zaslovel, Vragolije porednega dekleta, Prikriti junak, Keltove sanje, Zapiski don Rigoberta.
Llosa literarno snov zajema na široko in obravnava družbeno problematiko rodnega Peruja ter drugih južnoameriških dežel. V središču njegovih romanov, zanimivih tudi z literarnoteoretičnega gledišča, je pogosto prav osrednja tema vse latinskoameriške književnosti, politična in vojaška diktatura, in sicer tudi takrat, kadar je ne obravnava neposredno; v nekaterih sta policijska in vojaška strahovlada očitno v ospredju, v nekaterih pa ostajata v ozadju kot skoraj nevidna in neoprijemljiva sila, ki duši svobodo družbe in posameznika.
Roman Zabava pri Kozlu je slikovit in obširen opis burnega zgodovinskega dogajanja z začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki se dogajajo v Dominikanski republiki, zanimiv tudi zato, ker ga lahko označimo kot »roman z diktatorjem«, saj Trojillo – pohoten Kozel – vlada trideset let, in obenem kot »roman o diktatorju«, ki so ga nekateri imeli za nekakšno nadnaravno silo, za očeta naroda, boga, ljubljenca. Pripoved poteka po poglavjih, v katerih so v ospredju različni protagonisti in dogodki. Čeprav roman začne pripoved o Uranii Cabral, ki po 35 letih pride obiskat osovraženega očeta – ki je osamljen, po možganski kapi, – ministra Agustina Cabrala, ki se je vedno hvalil s hčerko, ki je študirala v New Yorku (v resnici pa je s pomočjo katoliških sester pobegnila v Združene države Amerike, po tem, ko jo je njen oče še mladoletno ponudil za spolno sužnjo diktatorju). Urania je postala pravnica v Svetovni banki in deluje predvsem na finančnih operacijah po vsem svetu, a ona ni srečna, spomini so preveč boleči, zato želi očetu zagreniti zadnje dni. Zdi se ji, da ne čuti ničesar, in to se ji zdi najhujše. Pogovarja se z očetovo sestro, ostarelo teto Lucindo, ki ji pripoveduje, da so očeta po Šefovem umoru zaprli. Urania ne ve, zakaj je bil oče Agustin na koncu v nemilosti pri Šefu, saj mu je vse življenje služil. Mogoče, ker mu škofje niso podelili naziva dobrotnik katoliške cerkve. Očeta bo hči vedno sovražila, saj je postala njegovo orodje za pomiritev Šefa v Palači, Trujilla, diktatorja, ki je ljudem vzel sveto lastnost, ki jim jo je podelil Bog: svobodno voljo. Diktator je osrednji lik romana s svojimi hotenji, s svojo osebnostjo, v drugih ostaja v ozadju kot težka senca, ki lebdi nad življenjem dežele. Vse, ki mu stopijo na pot, da ubiti s streli ali pa jih vrže morskim psom. Pisatelj opisuje Šefovo izjemno krutost, nasilje in strah sodelavcev, hkrati pa osvoboditev in napredek.
Šef ima dva sinova, ki pa še zdaleč nista po očetovih merilih, lepi Ramfis umre v prometni nesreči v Madridu, mlajši Radhames pa je izginil v kolumbijskih pragozdovih. …«Kdor vihti meč, je z mečem pokončan.« Tudi Trujillovo življenje se konča po atentatu (1961), čeprav ga varujejo okrutneži, kot je Gnusoba Henry Chirinos (najzvestejši Trujillov hlapec), šef varnosti Johnny Abbes in mnogi drugi. Atentat so izvedli: Salvador Estrella Sadhal, Pedro Livio Cedeno, general Juan Tomas Diaz, Antonio de la Maza, Amando Garcia Guerro in general Antonio Imbert Barrera.
V romanu nastopajo resnični, zgodovinski junaki, bralci spoznavamo njihove usode. Zgodbe potekajo vsaka po svojem tiru v času skupne zgodovine, njen del je predvsem fantastična podoba krvavega diktatorja, ki preživlja svoj zadnji dan. Pred bralci zaživi Dominikanska republika pod gorjačo tridesetletne vladavine enega najbolj krvavih trinogov. Trije nizi poglavij z zgodbami oblastnika, njegovih slug in biričev, ter ljudi, ki pod diktaturo trpijo, če se ne uklonijo, pa tudi umirajo, se kakor prameni spletejo v kito celovite in dinamične pripovedi, ki iz literarne sedanjosti romana zre v preteklost, v realno zgodovino in vir nenehno žive bolečine.
Tagore: »Odprta knjiga so možgani, ki govorijo, zaprta je prijatelj, ki čaka; pozabljena je duša, ki odpušča, uničeno srce, ki joče.«
Spoštovani bralci, roman Zabava pri Kozlu je izdala založba Beletrina.
