Maja Drolec; Mnenje o knjigi
Mirana Likar; Ženska hiša
Goga, 2022
Mirana Likar (1961) je avtorica kratko proznih zbirk: Sobotne zgodbe (2009), Sedem besed (2012), Glasovi (2015) in Ženska hiša (2022), romana Babuškin kovček (2017) ter novele Bibavica (2019). Njen prvenec je bil nominiran za nagrado fabula, številne zgodbe pa so bile nagrajene na natečajih in vključene v mednarodne antologije, med drugim v Best European Fiction. Njen drugi roman Pripovedovalec (Založba Goga, 2020) je bil v ožjem izboru za kresnika in Cankarjevo nagrado.
Ženska hiša je zbirka kratkih zgodb, v katerih bi bila lahko vsaka svoj roman. Liki so postavljeni v ospredje, spregovorijo v prvoosebni izpovedi, vsi so enakovredni, vsi prispevajo k razmisleku in h globlji resnici življenja. Likar opisuje tisti svet, ki je ranjen od vojne, še od druge svetovne vojne, sledi ji bosanska in jugoslovanska vojna, zato potrebuje celjenje. Bralec v vojno vstopa post festum, ko vojska že odide in se strasti poležejo, ostanejo pa sirote, ranjenci, pohabljenci. Travme ostajajo v ljudeh.
Črnogorski par (Samostan) je zelo reven, obup in brezvoljnost ju pripelje do stanja, da sama (s krajo v avtomobilu in ob pogovoru s premožnima podjetnikoma) podirata še najmanjše možnosti za preživetje. Osem brontozavrovih kosti; sirota bije nemogočo bitko; ko je bil otrok, ga nihče ni hotel posvojiti, sirote so peljali na morje, kjer so imeli vsi »ožgane« hrbte od sonca, ko je končno prišel v rejo, je hotel biti uslužen in je šel sekat drva, a rejnica ga je nadrla, da jo bodo sosedje obsojali, ker ga sili delati. Pri učiteljici pa je obsojen, da kvari malo hčerko, ki je še dojenček. Vse življenje ena sama poguba …V zgodbah berem o ločitvah, ki so posledica vojne. Zagrebško-vipavska vdova (Kri ni voda) je postavljena v nesebično ljubezen ovdovele, nemočne ženske, ki skrbi za sebičnega vnuka, daje denar snahi in njenemu možu, a ne pripada zaradi druge kulture, jezika, družine (svojih otrok ni smela imeti, ker je mož že imel svoje …)
V detomorilki, ženi častnika JLA, (Pretrgane niti) opazujemo nasilje -v koncentričnih krogih prodira proti notranjemu bistvu- in odnos do nasilja, ki ga je izvajal nad sinom ded, sledi njegov sin in vnuk, ki zaradi nakopičene groze tragično konča, mati pa nemočno ubije mlajšega sina. Ostareli Mostarčan (Ženska hiša) čaka obisk izgubljene hčerke, a ženska hiša je prazna, predstavlja le upanje na novo življenje. V bistvu je hidrofor prijaznejša naprava od človeka (Palica), saj če ne bi delovala, … bi človek sam lahko nacigal vodo s cigo in jo prinesel v vedru ajmarju gor.
Junaki v Ženski hiši so ranljivi, nemočni, lutke, močno ranjeni, a še v tako nenaklonjenih okoliščinah ohranjajo dostojanstvo. Zbirka priča o tem, da je vsak človek zgodba zase, in da zares zaživi šele tedaj, ko svojo zgodbo pove in zapiše.
Spoštovani bralci, zbirko zgodb Mirane Likar je izdala založba Goga.
