Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Elisa Shua Dusapin; Zima v Sokču
Prevedla Suzana Koncut
Goga, 2026
Elisa Shua Dusapin (1992) je francosko-korejska pisateljica. Zdaj živi v Švici. Zima v Sokču (Hiver à Sokcho, 2016) je njen prvenec, preveden v 40 jezikov. Za francoski izvirnik in prevode je prejela številne nagrade, tudi National Book Award for Translated Literature, Prix Robert-Walser, Prix Alpha in Prix Régine Deforges. Leta 2024 je francosko-japonski režiser Koya Kamura po romanu posnel istoimenski film. Pisateljica je do sedaj napisala še štiri romane.
Zima v Sokču je impresionistična pripoved na komaj stotih straneh. Pisateljica ga je napisala, »da bi svojim korejskim starim staršem dopovedala, da ni njena krivda, da se je rodila v Evropi«. Ustvarila je neimenovano protagonistko korejsko-francoskih korenin (to je zelo pomenljivo, saj mlada ženska še išče svoje mesto v svetu), ki je odraščala z materjo v zaspanem obmorskem kraju Sokčo v Južni Koreji; to je ribiško mesto, ki pozimi skoraj zamre v mrzli korejski zimi (ponoči voda v ceveh zmrzne, saj je temperatura minus sedemindvajset stopinj). Pripovedovalka dneve preživlja kot kuharica in receptorka v gostišču ovdovelega gospoda Parka, čeprav je študirala korejsko in francosko književnost. Eden od štirih gostov je francoski stripar Yan Kerrand iz Normandije, star toliko, da bi bil lahko tudi njen francoski oče, ki ga ni nikoli poznala, in išče navdih za novi risoroman.
Osrednja zgodba romana je tipična zaljubljenost glavne junakinje, ki je sicer potlačena, Francoz pa ji namenja le občasno pozornost (tedaj, ko mu pokaže “avtentično Korejo”, a se on ob tem izogiba lokalni hrani, ona obvlada kuhanje lokalne morske hrane). V knjigo je vključeno veliko prizorov s hrano: prek odnosa do hrane se lahko izrazi zelo veliko.
Geografska lokacija mesta, ki je stisnjeno med morje in gore, s svojo bližino Severni Koreji, prav tako vpliva na ljudi: »Tukajšnje plaže čakajo na konec vojne, ki traja že tako dolgo, da ljudje nazadnje verjamejo, da je ni več, in potem gradijo hotele, obešajo vence luči, a vse to je zlagano.« Sokčo je ponazarjal neko vmesnost, v neposredni bližini je meja, ki loči Severno in Južno Korejo, premore tako gore kot morsko obalo, je turističen, ampak prazen kraj.
»Vse je zlagano, kakor vrv, napeta med dvema pečinama, človek hodi po njej kot vrvohodec, pa nikoli ne ve, kje se bo strgala.«
Roman je zgodba o mejah, tako geografskih kot tudi o mejah, ki jih nosimo v sebi – mejah med kulturami, jeziki, spoloma, med tem, kako vidimo sebe in kako nas vidijo drugi. Če pisateljica piše o mestu, ji ni treba vsega tega razlagati teoretično, ker Sokčo sam po sebi vse to vsebuje.
Pripovedovalko zaznamujeta razdvojenost in zavračanje. Pri svojih petindvajsetih letih je zrela ženska, ki bi bila rada ljubljena, a njen fant Džun-o nastopa kot maneken v agencijah in nima časa za njuna druženja. Zdi se, da bi ji moški lahko pomagal sprejeti, kar jo omejuje in bremeni: telo (nažiranje s hrano in bljuvanje bi lahko pomenilo bulimijo), družino (zelo poseben odnos z mamo – prodajalko rib na tržnici), mesto, celo državo.
Jedrnati stavki Elise Shua Dusapin so osupljivo lepi, njihovo neposrednost je ostra in natančna. Zima v Sokču je prežeta z mračno napetostjo, ki se nikoli ne razblini ali razreši. Ena izrazitejših tem romana je tudi južnokorejski odnos do estetskih operacij in telesne dismorfije, kar je precej značilno za širši vhodnoazijski prostor.
Spoštovani bralci, roman Zima v Sokču je izdala založba Goga.
