Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Kateřina Tučkova; Žitkovske boginje
Sanje, 2015
Kateřina Tučkova (1980) je po izobrazbi doktorica umetnostne zgodovine, pred romanom Žitkovske boginje pa je podpisala še tri romane, najbolj odmeven med njimi je bil Izgnanstvo Gerte Schnirch (2009), v katerem se je lotila še ene boleče zgodbe češke zgodovine: izgona češkoslovaških Nemcev iz leta Brna leta 1945.
Boginje na Češkem so ženske izjemnih sposobnosti. Ukvarjale so se z zeliščarstvom, svetovale ljudem v stiski, znale pa so celo napovedovati prihodnost. Končale so tragično, kljub vsej moči je bila njihova usoda zelo kruta. Zadnjo med njimi so zaprli na psihiatrični oddelek, kjer je tudi umrla. Tako se je začela zgodba o boginjah, za katere prej pisateljica ni nikoli slišala.
Kateřina Tučková je temeljito raziskala ozadje boginj in napisala čuten in vznemirljiv ter tragičen roman. V Žitkovi na Moravskem (Češka) so dolga stoletja živele t. i. boginje, ženske s posebnimi močmi, h katerim so se zatekali od blizu in daleč. V vosek so vlivale; to pomeni prerokovale, znale so svetovati pozitivne nasvete, pomagale so nosečim ženam. Komunistične oblasti so zatrle njihovo delovanje. Pisateljica je to snov prebirala v Arhivu Varnostnih sil. Opozorili so jo tudi na drugačne probleme, eden takih je bil zloraba psihiatričnega zdravstva. Ne le da so po ukazih komunistov na psihiatrijo pošiljali boginje – kakršne so opisane v romanu -, temveč tudi ostale nasprotnike obstoječega sistema, na primer katoliške disidente. Tam so jih ‘zdravili’ do smrti. Ti arhivi so bili neverjetno zanimivi; od tu je pisateljica dobila navdih za primer Terezie Surmenove, ki nastopa v knjigi.
Roman na več kot 400 straneh prinaša preplet resnične zgodbe več boginj na čelu s Surmeno z usodo njene nečakinje Dore. Glavna junakinja Dora je po eni strani strokovnjakinja, saj piše doktorsko nalogo, po drugi strani pa je potomka boginj, ki želi kot raziskovalka priti do dna usodi svoje tete, boginje, od katere sta bila z bratom ločena zaradi oblasti, ki so Surmeno ožigosale za družbi potencialno nevarno in jo zaprle v psihiatrično bolnišnico. Tam izgleda zelo slabo, kot razvalina. Pri 67 letih. Potem ko je oče ubil njuno mamo Ireno, prav tako boginjo, je namreč Surmena skrbela zanju, po ločitvi od nje pa sta pristala vsak v svojem zavodu. Jakoubka (Dorinega brata), ki se rodi kot spaček, so namestili v zavodu za prizadete v Brnu, Surmeno pa v psihiatrično bolnišnico v Kromeriž. Pisateljica je v glavnem liku Dori upodobila lezbijko. A lezbijka v katoliški vasi pomeni atastrofo. Zakaj? Kako si je pisateljica drznila razširiti novico, da bi lahko bil nekdo v vasi, kot je Žitkova, homoseksualno orientiran?! Gre za zelo konservativno vas, kjer je velika večina zelo verna, in homoseksualnost ostro obsojajo. Prepričani so, da ne more biti človek veren in homoseksualec hkrati. Dali so ji vedeti, da je, četudi mogoče drugje sprejemajo geje in lezbijke, v Žitkovi to nemogoče.
Dora je izmišljen značaj, lik, razdeljen med svet boginj in svet raziskovanja. Tako je Dora tista, ki kot otrok živi v njihovem svetu, hkrati pa potem odide v veliko mesto in študira etnografijo ter potem kot strokovnjakinja raziskuje vprašanje boginj. Primer Surmena se zaključi leta 1979.
Fenomen Žitkovskih boginj spada k najstarejši duhovni dediščini v Srednji Evropi; s skupnim indoevropskim izvorom.
Zgodba se bere kot izbruh izjemne domišljije, a kot je povedala pisateljica, žal večina izmed dejstev, navedenih v njej, temelji na resničnih dogodkih.
Spoštovani bralci, roman Žitkovske boginje je izdala založba Sanje.
