Maja Drolec: Mnenje o otroški knjigi
Carlo Collodi
Prevedla Dušanka Zabukovec
Ilustracije Beppe Porcheddu
Beletrina, 2022
Carlo Collodi (1826 – 1890) pravzaprav ni pravo pisateljevo ime. Za njim se je skril Carlo Lorenzini, mož, ki ni bil prepričan, ali sploh zna pisati za otroke. Najprej je poskusil s pripovedovanjem pravljic, za katere je vedel, da jih imajo francoski otroci radi, zato je zbral in prevedel francoske pravljice. In tako so lahko po njegovi zaslugi tudi italijanski otroci spoznali Rdečo kapico, Trnuljčico, Pepelko … Pet let kasneje je začel pisati Ostržka. Tako je leta 1870 napisal zgodbo o Ostržku, ki je sprva izhajala v Otroškem dnevniku, kasneje pa so jo zaradi velikega zanimanja za dogodivščine lesene lutke, ki govori, ponatisnil še v knjigi. Zanimanje za Ostržka je ostalo živo tudi po letu 1890, ko je Collodi umrl. Opogumljen z odličnim odzivom otrok in njihovih staršev je celotno pripoved o Ostržku izdal tudi v knjigi, ki je doživela velikanski uspeh.
Mojster Češnja ali mizarski mojster Tone je našel poleno, ki mu je reklo: »Ne udari me premočno!«, ko je hotel narediti lutko. Potem je oblikoval naprej in spet zaslišal glas: »Nehaj! Neskončno me žgečkaš!«, medtem ga udari po nosu, ki postane višnjevo rdeč. Mojster Češnja govoreče poleno podari prijatelju Pepetu (če so hudobni jeziki Pepeta poklicali Polenta, se je zelo razhudil, a tudi poleno ga začne tako zmerjati), ki napravi lutko, ki zna plesati, obvlada rokoborbo in dela vratolomne premete, poimenuje jo Ostržek. Po naravi in karakterju je zelo vesel in navihan fant. Hitro je shodil, pohajkoval po cesti, take je počel, da je orožnik Pepeta odpeljal v zapor. In Ostržek je ostal sam, ni imel večerje, zato je bil lačen. Srečal je murna, ki mu je povedal, da gorje otrokom, ki se uprejo staršem in muhasto zapustijo domačo hišo. Imel je slabo vest, ker se je uprl Pepetu. Za večerjo si je hotel speči jajce, a je iz njega skočil piščanček in mu ušel. Zaspal je pri ognju in si osmodil noge. Seveda mu Pepe naredi nove noge, kupi mu tudi Abecednik, da bo šel lahko v šolo, čeprav mora zanj dati svojo suknjo.
Ostržek se večkrat znajde v težavah in se skuša po najlažji poti rešiti iz njih, zato se zlaže in pri tem se mu poveča nos. To je Ostržkova slabost, saj se ne more zlagati, ne, da bi drugi to vedeli, in še nos mu ostane v taki velikosti, na katero je zrasel. Kot vsak mali fantek ali otrok je tudi Ostržek malo naiven in verjame v dobre ljudi na svetu, ki mu želijo le dobro, hitro se pusti zapeljati sladkim besedam iz ust kogarkoli; Pavliha in Jurčka, Lisice in Mačkona, murna Modrijana, Plavolaske, Trlice. Seveda pa kaj hitro spozna, da se vsi želijo z njim le okoristiti in ga izrabljati za svoje zlobne namene. Ostržku uspe rešiti Pepeta iz trebuha morskega psa in tedaj postane pravi fant. Nauči se plesti košare, da bo lahko skrbel za bolehnega očeta Pepeta. Ker je imel tako dobro srce, mu je Vila odpustila vse otročarije.
»Kadar poredni otroci postanejo pridni, lahko prinesejo novo, radostno življenje tudi svoji družini.«
Ostržek je brez dvoma najslavnejši lažnivi fant na svetu, pravzaprav ne fant, ampak lutka, ki se mora, če želi postati pravi fantek, se mora naučiti, da ima laž kratke noge.
Pripoved o Ostržkovih dogodivščinah je v zadnjih 150 letih obkrožila svet in je enako mikavna, kot je bila ob svojem nastanku. Kot pravljice, ki so si jih ljudje pripovedovali in jih ob vsaki priliki malo spreminjali, so tudi Ostržka želeli »pripovedovati« znova in znova. Filmski režiserji z vsega sveta so po njem snemali filme, prvega v Italiji že leta 1911, naslednjega v tedanji Sovjetski zvezi leta 1939, leto kasneje pa v studiih Walta Disneyja – najbolj znan animirani film z naslovom Pinocchio.
Med leti 1911 in 2021 je tako nastalo 31 filmov, televizijskih filmov, risank in risanih nadaljevank.
Spoštovani bralci, knjigo za otroke in odrasle Ostržek (2022) je izdala založba Beletrina.
