Maja Drolec: Mnenje o pesniški zbirki
Alenka Mihorič; Intarzije
Kulturni center Maribor, 2026
Alenka Mihorič je bila rojena leta 1958 v Mariboru. Otroštvo je preživela v Limbušu, Dolu pri Ljubljani in Domžalah. Študirala je na FRI Ljubljana in postala univ. dipl. ing. računalništva; delala je v Iskri Avtomatiki, nato pa kot učiteljica informatike na gimnaziji v Ljubljani. Sedaj je upokojena, živi v okolici Domžal. Pesmi piše že od mladih let, v prostem času se poleg pisanju pesmi največ posveča botaniki, fotografiji in pohodništvu. Udeležila se je več literarnih delavnic. Sodelovala je v več slovenskih literarnih društvih (RIS Idrija, KUD JaReM Medvode, Lipa Domžale). Njene pesniške zbirke so: Preprosto roža, Kodeljice, Glas izpod skorje in Intarzije.
Pesniška zbirka Intarzije (to so; majhni izrezi življenja, narava pa je okvir notranjih premislekov in razpoloženj) je razdeljena na sklope s podnaslovi: Izzivi, Izrezi, Vijuge, Odtisi, Odbleski in Sanje. Pospremljeni so s pomenljivimi fotografijami, ki jih ustvarja avtorica.
S svitom se človek prebuja iz dremavosti, misli si želijo sproščenosti, telo pa se prebuja z dotiki – v vsej čutnosti, ki še ostaja v spominu. …«Misli, zavozlane kot vejice grma in njihove sence.« Sanje se počasi razblinijo, ostajajo spomini, in vsak novi dan prinaša novo izkušnjo, navdaja z novim upanjem za prijazne trenutke. Prvi jutranji pogled v ogledalo ji pokaže nerazpoloženo podobo, ki sklene dan pričeti s soncem – drugače, kot je vajena. Med branjem časopisa se izpovedovalka zaveda svoje samosti in strahotnega svetovnega kaosa; v smetnjaku odvržen kruh, sram jo je, saj je toliko ljudi lačnih. Čaka jo delo na vrtu, a zemlja je težka in dvomi, če bo lahko obrodila. …«Dopoldan se nagiba in ni več sledu o megleni preji.« Vročina uničuje ljudi, živali in rastline. Dvom v človeka je kot dvom v rastlino, ki je sposobna sprejemati le svetlobo, na žalost pa se mora sprijazniti z vsemi življenjskimi pogoji. S sončnimi žarki človek hitro pozabi na preteklost.
Mnogo je obvestil v našem življenju, ki nam obljubljajo nove svetove, a le-teh ne bomo nikoli obiskali, vsem vsebinam dajemo naslove, le določeni nas odražajo, da smo tako, kot smo. Mi, ki smo največkrat nevidni v množici. Celo v trgovinah, kjer kupujemo hrano, smo le eden med mnogimi, nepomemben drobec. Šele ob srečanju z znancem na čaju zdrsneš iz nevidnosti. …«Nebo … kosi beline z raztrganimi robovi … ptica z valujočimi krili, obraz, riba, mogočen grad …« V dežju je najzvestejši dežnik, ki jo spremlja, če se ne zlomi v vetru. Ob rezanju zelenjave se prvoosebna izpovedovalka spomni na mamo. Okuša hrano, grenko – pregrenko za pozabo, slano – kaplja morja na ustnicah, kisla – limona – ironija, ki izkrivlja nasmeh, med ima okus po obljubah, zato ga uživa po malem, s kančkom dvoma. Pikantnost kot prehitre besede, umami; to je okus, ki te drži nekje med zemljo in nebesi. Hrana na mizi je lahko skrb, shranjeni spomini, praznina brez okusa. Vse je pospravljeno, le en kos ustvarja kaotičnost, da prekine pretiran red. Pometa svoje nepopolnosti, sram in jezo, zaveda se, da je vedno treba pometati znova. Med tkaninami; volna, ki greje, platno, ki hladi, je jeans brezčasen, udoben a lažen. Koža zadiha šele brez tkanine, ki krojijo vloge.
Vse se giblje; voda, pšenica valovi na polju, ptice (fazani), metulji, ki bežijo pred človekom, v njej pa je sonce, ki žari sredi sveta. Kaj predstavlja drevo, ki stoji že od nekdaj, da lahko prisluhnemo ptičjim napevom, hodimo po šelestečem listju, naš način življenja, ki nam daje smisel. Sonce liže s tisoč jeziki, senca pod drevesom, olajšanje je limonov sorbet. Nasprotje svetlobe je tema, ko ga je čakala dolgo v noč, ker se ji je nasmehnil. … »Svetloba je zrno v klasju in skorja kruha v roki moje babice.« Sončnica vedno ohranja luč in se obrača k soncu, v njej je neutešena sla po svetlobi, čeprav je okoli nje polno blata in razpok. Primerja se z vodo, ki se izliva, tudi ona lahko vse izpusti, a ji je podobna; v globinah trepetam v motni senci. Vsaka pot v planine je poplačana z lepotami, mirom in prostranostjo. Koraki nas spremljajo od rojstva do smrti, nekateri nas prežemajo z utrujenostjo in odrekanjem, z žalostjo, potem potihnejo. Najkrhkejše bitje mnogih barv je metulj, lahko tudi želja po reinkarnaciji. Med pticami na nebu, ki vedo, kam letijo, ona pa jih gleda – ujeta v blatu. Pozimi je največ tišine, besede za pesem kristalizirajo, vse kroži in se ponavlja.
Osamljena gleda v obraz, kot da ni njen, ogledalo jo razkrije, osamljena – nikogar ne skrbi zanjo….«Spomini so tujci brez imen, razlomljeno zrcalo…« Dotik razbije praznino in jo napolni z gibanjem. Sol je kot on, okus, ki raztaplja skorjo molčečega sonca. Koža predstavlja zarisane življenjske poti. Čas prehiteva v neznane svetove v jutri. Navdih ji pomaga najti smisel. Spomladi se večkrat sliši pesem vetra, ki ne sluti vzponov in padcev, samo tiho pometa, mrši lase, nosi ptice v višave, ona ve, da mora z vetrom in ne proti njemu, da se ne bo zlomila. Svet je oglušel od vseh zvokov in tišina je odmik od kaotičnega.
Človek se ne zaveda, da je postal nadzorovan robot. V smehu ni prijaznosti le nalezljiv krohot. Pesnica misli primerja s tkanino; če besede ne izrečemo, se tkanina pretrga, potem je potrebno stkati novo obleko. V svetu je veliko nepotrebnih omejitev, nekatere celo občudujemo, kot sprejemamo sami sebe z vsemi napakami. Tako se vživljamo v prebrane zgodbe in čutimo z junaki iz drugih svetov. Nostalgija sčasoma odnese vse iluzije. Zaprta je v svoj svet. Vse v življenju ima smisel, ona se sprašuje o tem, da je le drobec nečesa velikega. Nič ne preseneča, ko se zvečer sprašuje, če se je ta dan uresničilo dovolj dobrega. »Blazina šepeta, čaka, ne upira se pritisku, vdano pije vročino z lic.«
Pesnica se zaveda, da je vse minljivo; telo, dihanje, srce. Strah jo je pred sanjami, kjer pada, pred strastjo, ki je ni izživela, pred pozabljanjem, tudi lenobe jo je strah. Vrzel, razpoka je povzročila, da je čas trgan od svoje osi, spomini nanj – ki je še ni pozabil, in na mamo. Vse, kar se je zgodilo v življenju, se je spremenilo v prah, v katerega se riše obraz … tudi sanje se razblinijo kot kocka ledu na dlani, a ostaja občutek in spomin. Znotraj ostajajo želje, a o njih raje ne razmišlja. … »Ti si zlepljen z mano za vedno kot vzorec v intarziji.«
Pesmi Alenke Mihorič delujejo kot drobne, skrbno izdelane intarzije – majhni izrezi življenja, ki jih avtorica sestavlja v prepoznaven, miren, a hkrati izrazno močan pesniški mozaik. Navdihuje in umirja jo narava, ki je vseskozi prisotna. Pesmi izstopajo po natančnosti in urejenosti, izbrušenem jeziku in pretanjenem čutu za opazovanje sveta.
Spoštovani bralci, pesniško zbirko Intarzije je izdala založba Kulturni center Maribor.
