Maja Drolec: Mnenje o pesniški zbirki
Gioconda Belli; Ognjeno drevo
Prevedla Sara Virk
Beletrina, 2025
Gioconda Belli (1948), rojena v Managui, je priznana nikaragovska pisateljica in pesnica. Njena dela, prevedena v več kot 20 jezikov, vključujejo poezijo, romane in eseje. Zanje je prejela številne nagrade, med drugim je kot prva ženska leta 2010 prejela latinskoameriško nagrado za svoj roman El País de las Mujeres, nagrado Hermanna Kestena (2018) za obrambo svobode tiska, nagrado Reina Sofía za poezijo (2023), leta 2018 pa je bila finalistka za III. nagrado Maria Vargasa Llose za roman Las Fiebres de la Memoria (Fevers of Memory). Zaradi politično obarvanega pisanja in kritičnosti do vlade Daniela Ortege ji je bilo odvzeto državljanstvo; trenutno živi v izgnanstvu v Madridu.
»Ženske smo za marsikaj prikrajšane,« zapiše pesnica, »med drugim za svoboden govor o svetu oziroma za slavljenje sveta, ki ga imamo za svojega lastnega, torej svojega zasebnega, fizičnega sveta lastnega telesa in biološko pogojenih obdobij, na podlagi katerih nas je družba definirala in nam pripisala identiteto.«
Ognjeno drevo je poezija – izrazita zavest o ženskosti, telesu in svobodi -, in to je zaznamovalo poezijo in javno delovanje Gioconde Belli, v eseju na primer zapiše, da se je »iz bojevite pesnice svobode, zagovornice lastne poezije in lastnega ženskega glasu, ki se ni pustil utišati, prelevila v bojevnico v vrstah sandinistične fronte narodne osvoboditve leta 1970.« Zbirka Ognjeno drevo je zasnovana kot širok, premišljeno oblikovan izbor pesmi, ki prikazuje skoraj pet desetletij njenega ustvarjanja. Ne gre za izvirno enotno zbirko, temveč za antologijo, ki združuje pesmi iz devetih izvornih knjig, od prve zbirke iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja do najnovejše poezije iz leta 2020; Na travi (1974), Bojna črta (1978), Grmenje in mavrica (1982), Iz Evinega rebra (1986), Apogej (1986), Moje notranje mnoštvo (2003), Ogenj v daljavi in Meč v kotu (2007), V visoki mladosti (2013), Rdeča riba, ki plava v prsih (2020). Takšna zasnova omogoča, da se srečamo z razvojem njenega glasu, ki je obenem erotičen, političen, oseben in intimen, predvsem pa izrazito ženski.
Svoj značilen pesniški prostor nameni ženskemu telesu, ljubezni, menstruaciji, materinstvu in osvobojenosti erosa, s katerim je v nekem trenutku prelomila s patriarhalnimi normami. Erotika je prisotna ne kot razgaljena telesnost, temveč kot izvor življenja in ustvarjalnosti. Materinstvo je morebiti lahko razumljeno kot možnost, ki ni uresničena, kot nežna bolečina. Govor o »otrocih, ki jih nikoli ne bo«, in o opravičilu »prek krvi« odpira prostor etične in čustvene geste: ženska se opravičuje nečemu, kar ni nastalo, kot bi se pesnica opravičevala verzom, ki jih ni napisala. Materinstvo tako postane metafora za ustvarjanje samo: tako kot otrok se tudi pesem rodi iz notranje tišine, iz zgoščenega čustvenega naboja, iz nevidnih, pogosto bolečih izvorov.
Pisanje je prikazano kot proces, ki je globoko povezan z biologijo, s čustvi, z notranjim časom ženske. Erotika kot ustvarjalna sila, materinstvo kot ambivalentna izkušnja možnosti in izgube ter pisanje kot dejanje telesa, se združi s še eno temo – odnosa do domovine. Odnos do domovine še poglobi v nadaljevanju, na primer v pesmi O, Nikaragva iz zbirke Bojna črta (1978). V pesmi Dolžnosti pesnika iz zbirke Grmenje in mavrica Gioconda Belli izraža globoko zavedanje odgovornosti, ki jo pesnik nosi do sveta, do svojih bralcev in do samega sebe. Opozarja, da pesnik ni privilegiran intelektualec, zbiralec zgodb ali melanholični mislec, temveč nekdo, ki je rojen za aktivno, čutno in popolnoma vključeno izkušnjo življenja.
V zbirki Iz Evinega rebra (1986) spet govori ženska, ki ni pasivna prejemnica ljubezni, – njen glas je odkrit, čuten in hkrati samozavesten. Intima, na primer v pesmi Pravila igre za moške, ki želijo ljubiti ženske, se kaže na telesni, čustveni in ustvarjalni ravni. V pesmi Sinoči se odraža intima, erotika in telesna bližina, ki dosegajo vrhunec, prepletene so s poetiko boja in mitološko simboliko, pripoveduje o ženski, ki doživlja svojo strast polno, aktivno in zavestno. Intima pri Belli ni zgolj fizična, temveč tudi metaforična, saj pesnica svojega telesa in čutov ne loči od svojih doživljanj, čustev in imaginacije, kar ustvarja celostno, živahno in strastno podobo ljubezni.
Humor, ironija in kritika družbenih pričakovanj poudarjajo absurd strahu pred naravnimi spremembami telesa. Menopavza tako ni konec, ampak prehod v zrelost, ustvarjalnost in svobodo. S simbolnimi dejanji, kot so odmetavanje tamponov in vložkov ali obredni ples, pesnica kaže, da menopavza pomeni prevzem moči nad lastnim telesom in čustvi.
V eni najlepših pesmi Kresnice iz zbirke Moje notranje mnoštvo (2003) lirska subjektinja intimo preobrazi iz fizične ali čutne bližine v notranjo, čustveno in duhovno izkušnjo. …«Se še spomniš, kdaj sva nazadnje verjela, da lahko razsvetliva noč?« Svetloba, ki jo nosijo kresnice, simboli prvinske želje po svetlobi, čudežu in izgubljeni nedolžnosti, se tako prelevi v spomin na pretekle občutke radosti, zaupanja in povezanosti z naravo ter z drugo osebo.
Vseh teh pesmi se drži močno pripovedni ton: opisujejo ne le notranji proces ustvarjanja, temveč tudi vsakdanje izkušnje, čustva in duševna stanja, ki spremljajo ustvarjanje – utrujenost, distrakcije, hrepenenje po daljnih zvokih. Zgodba pesmi se odvija skozi intimni, refleksivni tok misli, kjer vsak detajl prispeva k pripovednemu občutku. Sledimo procesu, občutkom in simbolom, ki razkrivajo, kako pesnica gradi prostor zase in kako se njena samota prelevi v produktivno, avtonomno ustvarjalno moč.
V pesmih, ki so izšle po letu 2000, med njimi zbirka V visoki mladosti, (2013) je zaznati, da se ton pripovedi umiri in postaja bolj uvideven, milejši in nežnejši v primerjavi z drugimi, bolj strastnimi ali erotiziranimi pesmimi Gioconde Belli….«Jutro je usločilo svoj hrbet, sonce je razprlo svoje roke, ptice so obiskale cvetlice, pes na dvorišču je zalajal…« Hrepenenje, ki ga izraža, ni nostalgično v sentimentalnem smislu, temveč živahno, boleče in neukrotljivo. Njena povezanost z Nikaragvo ostaja visceralna: to ni racionalen odnos do politične stvarnosti, ampak telesna, čutna, identitetna sila. Pesem celo deluje kot intimni zemljevid izgnanke, kot priznanje, da lahko domovina postane najgloblje hrepenenje prav takrat, ko jo izgubimo – in da je ljubezen do nje neustavljiva, tudi kadar je boleča, protislovna ali prepojena s prezirom do političnih razmer….«Otrdela površina duše. Niti en čoln ne pluje v iskanju neodkritih ozemelj. Kristalizirana in slepa …«
Spoštovani bralci, pesniška zbirka Ognjeno drevo je izšla pri založbi Beletrina.
