Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Uroš Zupan; Skrivnostna podloga
Cankarjeva založba, 2025
Uroš Zupan (Trbovlje, 1963), slovenski pesnik, esejist in prevajalec. Izdal je devet pesniških zbirk: Sutre (1991, reprint 2002, 2003), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Psica in poletje (2022) – ter zbirke esejev Svetloba znotraj pomaranče (1996), Pesem ostaja ista (2000), Pešec (2003), Čitanka Panini (2007), Znamenja v kroženju (2022) in Strašen Kitajec (2023). V knjižni obliki je izšel še prevod pesmi Yehude Amichaija, sodeloval pa je tudi pri prevajanju več ameriških pesnikov. Redno objavlja v številni literarni in časopisni periodiki. Kot urednik za poezijo deluje v okviru revije Literatura. Tam deluje tudi kot mentor pesniških delavnic. Za svoje delo je prejel mnogo literarnih nagrad. Med vidnejšimi sta nagrada Prešernovega sklada v letu 1996 ter nagrada sklada Huberta Burde, ki jo je prejel med prvimi nagrajenci v letu 1999. Leta 2019 je prejel vseslovensko književno nagrado vilenica-čaša nesmrtnosti, 2022 Rožančevo nagrado za esejistiko ter številne tuje nagrade: Majska rukovanja (Titograd, Jugoslavija, 1990), Hermann-Lenz-Preis (Langenburg, Nemčija, 1999), Premio della VI Edizione del Festival Internazionale di Poesia (Genova, Italija, 2000) in nagrado Wysłave Szymborske (Krakov, Poljska, 2016).
Knjiga pesmi z naslovom Skrivnostna podloga je zbirka različnih pesmi; vsebinsko in oblikovno. Večinoma so napisane v svobodnem verzu, vsebina pesmi je ljubezenske in bivanjske tematike. Pesmi odsevajo temeljna človekova izkustva, kot sta ljubezen in smrt, nekatere so daljše – refleksivne, na drugi strani pa so tudi krajše pesmi. Tematsko odsevajo osnovna stanja in izkušnje človeštva med ljubeznijo in smrtjo. Pesmi v prozi mejijo na esejistiko.
Odlična uvodna pesem zbirke Skrivnostna podloga je Kraj nesrečnega imena (Slovo od starega sveta). Zupan v njej z mehko prodornostjo svojega toka dolgih, pol pripovednih slutenj – polnih verzov izriše tri etape narodove zgodovine. Od buditeljstva v 19. stoletju, ki je temeljno za književnost, preko utrjevanja identitete skozi književnost 20. stoletja, vse do 21. stoletja, ko se zdi, da se dogaja epohalni obrat, ki briše tako književnost kot identiteto in spomin. Zupan se zaveda, da je nekako relikt prejšnjih časov, in se v novem počuti izgubljenega. Lirski subjekt se spopada z lastno minljivostjo, smrtnostjo in krhkostjo telesa. Z osamljenostjo v kozmosu, v svetu znanih krajev in sorodnikov, ki se srečujejo v času pogrebov. In še vedno iščejo odgovore na vprašanje eksistence. In se sprašujejo o “skrivnostni podlogi”.
Konjska vprega v 19. st., v mestih epidemije in potresi, čas hiti v 20. st., televizorji, letala, zidajo nebotičnike. Človeštvo za sabo vleče toliko preteklosti. Ne zanima te prihodnost, ki se bo zgodila brez tebe. Preveč je bilo vsega; zgodovine, teme, substance, solz, elegij, smrti. Strašen je svet brez smeha. V njegovih verzih je opaziti nekakšno neinstitucionalno, skoraj cankarjansko sled duhovnosti.
Drugi sklop pesmi se vrača v okrilje znanega zajemanja referenc iz življenja prijateljev in kulture, ki jih je oblikovala. …«Minila so desetletja, postal si modrooki blondinec, ki mu je bilo namenjeno, da ga ubije sonce, in je samo še del pripovedi. Namignil si mi, da moram sam reševati vse.« Te pesmi se gibljejo med tenkočutnim upesnjevanjem izgube nekega sveta …«Gledala sva pokrajino, ki izginja, ko se je sonce igralo z najinim smehom in je počasi utonilo v zemljo…«.
Tretje pesmi pa so pesmi čiste statike, meditativnega večnega zdaj. ….«Jesen. Življenje vstopi v drugačno hitrost, starejši si, menjamo obleke, vadimo otožnost…«
To so pesmi opisov svetlobe in teme, domačih prostorov in ulic, listja in letnih časov. …«Konec aprila; počasno drsenje dežnih kapelj, ta dež, ki pada, je tvoje življenje.« Zajemajo neko doživljanje, ki je danes, kot rečeno, dragoceno. ….«Pesem, moj dih je poletel, ko si me dvignila in položila v svoj smeh…«
Po drugi strani pa lahko vzbujajo odpor zaradi občutka, da, denimo, letni časi pod vplivom podnebnih sprememb izginjajo, da čas zaradi svetovnih katastrof teče vedno hitreje in je tovrstno doživljanje v resnici navaden privilegij. …« da ne bi v mislih gledal, kako se drobi popolni trenutek in kako temna senca širi svoje peruti, da bi preletela njihovo in mojo jutranjo vzhičenost…«
Pri tem moramo dodati, da je Uroš Zupan izkušen pesnik. …«Pisanje trajnih pesmi, prava tema, ki nas spremlja kot senca, je vedno v bližini, ko se razkrije, jo moramo prepričati, da vstopi v pesem.«
Zupanovo poezijo zamejujejo ljubezen, izkušnje človeštva in kritičnosti, v njej se dogaja vse, – med življenjem in smrtjo. Lahko rečemo, da branje Zupanovih pesmi od bralca zahteva kar nekaj erudicije.
Spoštovani bralci, zbirko Skrivnostna podloga je izdala Cankarjeva založba.
