Maja Drolec: Mnenje o pesniški zbirki
Vladimira Rejc: Mehkoba jutra
Fotografija: Ida Zupan
Kulturni center Maribor, 2026
Vladimira Rejc je slovenska pesnica, literarna publicistka, urednica in organizatorka kulturnih dogodkov. Širši javnosti je znana predvsem po dolgoletnem publicističnem delu na področju kulture ter po vodenju in urejanju spletne revije Ventilator besed, ki združuje literarne prispevke, intervjuje in predstavitve sodobne ustvarjalnosti. S pisanjem se je začela javno uveljavljati že v mladosti, ko je nastopala v literarnih oddajah Radia Slovenija. Njeno ustvarjanje obsega poezijo, eseje in portretne zapise o književnikih. Med njenimi pomembnejšimi deli so pesniške zbirke: Žepno ogledalce, ki je bila nominirana za nagrado za prvenec, Razgaljena bližina ter Potovanje nemih obrazov, ki je bila prevedena v več tujih jezikov. Napisala je tudi knjigo Čarovnija pisanja, v kateri predstavlja sodobne slovenske literarne ustvarjalce. Njena poezija se odlikuje po zgoščenem izrazu, minimalistični govorici in poudarjeni introspekciji. Raziskuje temeljna bivanjska vprašanja ter razmerje med notranjim in zunanjim svetom. Njeni najnovejši pesniški zbirki sta: Mehka tema in Mehkoba jutra.
Poleg avtorsko-ustvarjalnega dela Vladimira Rejc deluje tudi kot organizatorka literarnih prireditev in aktivna promotorka bralne kulture. Je članica Društva slovenskih pisateljev in pomembna soustvarjalka sodobnega slovenskega literarnega prostora.
Pesniška zbirka Mehka tema: Nežni slikarski utrinki prinaša petdeset intimno izpovednih pesmi, opremljenih z umetniškimi fotografijami avtoričine hčerke Ide Zupan. Poezija raziskuje ljubezen, spomine, minevanje in upanje, obogatena je z občutkom za čustvene podobe, kot so: nostalgija, pomladno hrepenenje ter tihota po izgubi. V Mehkobi jutra pa so pesmi prepredene s svežino, lirsko introspekcijo in subtilno lepoto. Bralca vabi že naslov, da v roke vzame to knjigo poezije, prepleteno z nežnostjo, milino, jutranje-ustvarjalne vedrine, v najbogatejšem letnem času, v zlati jeseni. Pesnica pesmi posveča svoji ustvarjalni družini; Martelu in Idi, ki je ustvarila fotografije. Naslovnica kot tančica z zakritim ornamentom, ki ga označuje patina stilno izrezljanega okrasa, ki se na zadnji strani – platnici odpira z lučjo ali morda z zvezdo ali malim soncem. Slika rahlih meglic, oblakov in neba ob pesmi, ki razvaja z nežnimi besedami, pogled pa poboža tako nežno, da se pesnica nasmehne. Kar vidim njene modre oči, kako se lesketajo ob vseh teh nežnostih. Pesnica se ukvarja s spomini in minevanjem, s pričakovanji, ki jih mojstrsko poveže z jesenskimi motivi. Življenje prikazuje kot šelestenje listja, žuboreč potoček je kot dan, ki mineva skozi zavedanje tega življenja, v katerem je polno spominov. Želi ohraniti najlepše spomine na najlepše trenutke.
»Skozi tišino,/ se dotikam zvezd./ Ne prebujaj me.« V ozadju pa dekliški prsti drsijo po klavirskih tipkah.
Pri poeziji Vladimire Rejc imajo posebno mesto simboli. Poleg jeseni so to beli metulji kot metafora za krhkost in ladje, ki ponazarjajo sposobnost krmarjenja med čermi, torej ovirami, postavljenimi na vsako življenjsko pot. Tišina se odslikava na fotografiji s sončnim zatonom, njuna bližina – brez luči, samo predvečerno nebo in pričakovanje večera z »zasanjano tišino«, ko je še samota objeta. Lirski subjekt vseskozi hrepeni po bližini, uživa v potovanjih. Cvetoče drevo, na ulici cestna svetilka, vila – njen dom – ji nudi varnost, toplino in srečo. Fotografija o trenutku, navkljub molku … oddaljene misli, preblisk o minevanju v nagajivem jesenskem listju.
Bele marjetice na kamenčkih za spomin, ko nas prevzema ta trenutek ali cvetoč spomin. Čas mineva, polzi, pesnica je srečna med pravljičnimi cvetovi, umetniškimi slikami, fotografijami in knjigami. Sporazumeva se s tišino, sprehaja se po tihem mestecu in misli na svojo ljubljeno osebo, ki je, žal, ni več, a v spominih je še kako prisotna. Poznopoletni veter ji pripoveduje zgodbe. Misli jo obletavajo kot metulji, čuti jo, svojo ljubljeno mamo, da je blizu … Odšla je. »Preja časa se je pretrgala.«
Ležati v visoki travi … soj zahajajočega sonca, s tančico prekrita skrivnost in lepota.
Vsa sreča, v poeziji Vladimire Rejc, se skriva v drobnih stvareh in skozi subtilne opise ter nežne ritmične vzorce povzdigne običajno v univerzalno. Njena poezija je stik lirično-izpovednega v stiku z naravo, srečo, čudenjem nad lepoto, vračanjem v čas, ko je gledala mamin nasmeh, ki se preliva v ljubezen do besede in verzov, ki ostajajo za vedno.
Spoštovani bralci, pesniško zbirko Mehkoba jutra je izdala založba Kulturni center Maribor.
