MGL; Milan Ramšak Marković; Buržoazija
Po filmskih motivih Luisa Buñuela, 2024
Absurdna komedija
Ustvarjalci: Režiserka: Nina Ramšak Marković, Dramaturg: Milan Ramšak Marković, Scenograf: Igor Vasiljev, Kostumografka: Tina Pavlović, Avtorica glasbe: Jera Topolovec, Avtor videa in animacij: Miloš Tomić, Lektorica: Barbara Rogelj, Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik, Oblikovalec zvoka: Miha Peterlič, Asistentka scenografa: Katarina Prislan, Asistenta dramaturga (študijsko), Eva Lunar in Tine Lukač, Lara Vouk za naracijo videa v nemškem jeziku.
Nastopajo: Martina Potočnik: Bernarda Oman, Blaž Potočnik: Primož Pirnat, Inge Dorpmüller: Tjaša Železnik, Borut Dremelj: Gašper Jarni, Eva: Miranda Trnjanin k. g., Rok, Snemalec: Jure Rajšp k.g., Klara Berger, Nuna Mojca, Natakarica 1, Natakarica 2, Natakarica Manca: Iva Krajnc Bagola, Škof Mlinšek, Policist Gorinšek, Joško, Mario Mangioni, Vojak: Lotos Vincenc Šparovec, Inšpektor Vehovec, Franci, Kuhar, Vojak, Jožef Ropoša, Policist Kremžar, Aljoša, Katarina, Luigi Mangioni: Jaka Lah
Buržoazija je zgodba o ljudeh, katerih resničnost se nenehno gradi z rituali, zgodbami in sanjami, iz katerih so, kot se zdi, edini izhod – nove sanje. Tako kot znameniti film Diskretni šarm buržoazije Luisa Bunila, špansko-mehiškega filmskega režiserja (1900–1983), enega največjih in najostrejših ironistov-nadrealistov velikega platna, nam tudi Ramšak Marković predstavi skupino ljudi, ki poskuša uresničiti nekaj preprostih želja – ena od teh je skupna večerja. Pri tem pa člani skupine postopoma odkrivajo meje svojega sveta. Dva poročena para srednjih let. Cilj zbrane družbice je enostaven: večerja, ki pa se nikoli ne izide, saj gostje najprej zamešajo datum, drugič lastnik restavracije nenadoma umre, tretjič kavarni zmanjka vsega na meniju, spet četrtič pa obedovanje prekinejo mimoidoči, ki zasedbi nepričakovano in brez povoda začnejo opisovati svoje sanje in nočne more prejšnje noči. Epizodična pripoved se na teh točkah ustavi, dogajanje nas izstreli v vesolje nezavednega, v nadaljevanju pa je z vsako izpovedano fantazijo težje in težje razločiti, kje natančno je meja med svetom in utvaro, stvarnostjo in domišljijo, če ta razlika sploh še obstaja.
Besedilo vzpostavlja, uprizarja trenutke, v katerih bi se občinstvo lahko prepoznalo, vendar ne v smislu pozitivne identifikacije z liki, temveč ravno obratno: gre za dez-identifikacijo, ki je posledica prepoznanja nečesa slabega, nečesa pokvarjenega, lažnega, buržoaznega – zdi se, da besedilo buržoaziji ne pripisuje prav nobenih pozitivnih lastnosti. Ramšak Marković že na začetku vzpostavi neposredno povezavo med občinstvom in dogajanjem na odru. Prvi del, Človeško bitje, se začne s podobo, eksplicitno prizorom Eve, ki na koncertu klasične glasbe joka. Ta prizor je presekan z drugim prizorom, v katerem s partnerjem Rokom tavata po njima neznanem predelu Ljubljane. Gre za neposredno povezavo med izkušnjo gledalke in dogajanjem na odru: na kulturni dogodek gremo jokat (in ne razmišljat), pred vrati pa nas čaka – tako ga doživlja buržoazija – strašni svet, v katerem se v ponovno zavetje varnosti lahko zatečemo šele takrat, ko smo ponovno notri, zaščiteni pred nevarnostmi zunanjega sveta, umazanega sveta »raje«. Poleg tega besedilo bolj ali manj eksplicitno opozarja tudi na zamolkle plati današnje kulturne scene v Ljubljani in širše: gradnje luksuznih zgradb z ilegalno pridobljenimi gradbenimi dovoljenji, ki potem ostajajo prazne, nerazčiščena denacionalizacija in prehod v pozni kapitalizem, ki sta se zgodila ob osamosvojitvi, domnevna nevarnost določenih sosesk v Ljubljani (ki je močno povezana z rasistično, ksenofobno gonjo proti migrantom, utemeljeno predvsem z lažnim napihovanjem podatkov o posilstvih in krajah), neučinkovitost individualnega recikliranja in manjše porabe plastike, hkratno zagovarjanje in kritiziranje javnih medijev, kjer sta obe poziciji legitimni, vsako kritično stališče pa hitro požre desna politična opcija kot argument za ukinitev javnih medijev, vprašanje politične korektnosti … besedilo se konča z: vse preseravanje buržoaznih likov, vse njihovo sanjarjenje se spremeni v plastično vrečko, ki jo odplavlja ocean. Narava, ki smo jo radikalizirali sami, nas bo požrla.
Buržoazija je drama jezikovnih eksplozij, izostankov in razpok, od sistematično ponavljajočih se obmolkov in intervalov – pogosti so kratki, a pomensko bogati premori v dialogu – do vsaj petih različnih sanj, ki najglasneje govorijo prav o tistem, česar nikoli ne omenijo.
V družbenokritični drami spremljamo simpatične, skoraj prikupno smešne posameznike, ujete v prepoznavne družbene rituale svojega razreda. “Govori o rahločutju, ki izginja, posebej pri ljudeh, ki nimajo stika z realnostjo,” pravi igralka Iva Krajnc Bagola. Komedija Buržoazija, ki so jo premierno uprizorili v MGL-u, je predstava o prikupno smešnih posameznikih, ki nimajo stika z realnostjo. In tega je, kot poudarja Iva Krajnc Bagola, žal tudi danes veliko v svetu. “Zadnjič sem nekje prebrala, da nekdo že 10 let ni bil v trgovini. To je morda minimalen, nepomemben podatek, a ta stik z realnostjo se mi zdi zelo pomemben. Zato pa tudi rečem, na eni strani gledamo v Instagram, gledamo malo hrane, pa malo mrtvih otrok, pa potem spet malo videov mačk, nato spet streljanje, zato se mi zdi, da je to postalo kot rutina in običajno, a v resnici je to grozno dejstvo, ki je zelo čustveno in moreče,” je povedala igralka. » Se mi zdi, da je družbenokritična, da je aktualna, hkrati pa v sebi nosi toliko veliko žanrov in to gledalca kar naprej drži budnega,” je prepričana Tjaša Železnik. “Je družbeno angažirana predstava, kritična do sveta. Strašno veliko tem se dotika in vesela sem, da sem lahko bila v predstavi, ki mi je zelo všeč,” pa je povedala Bernarda Oman.
Gledalci smo predstavo pospremili z velikim aplavzom.
Predstavo sem si ogledala Maja Drolec.
