MGL: Kazimir in Karolina
Ödön von Horváth
Na Reki rojeni avstrijsko-madžarski pisatelj in dramatik Ödön von Horváth (1901–1938) je dramo Kazimir in Karolina napisal leta 1932, samo leto dni pred Hitlerjevim prihodom na oblast. Razpad Avstro-Ogrske, inflacija in ekonomska kriza kot posledice prve svetovne vojne so samo najpomembnejše zgodovinske okoliščine, ki so bile glavni vzrok, da se je v Nemčiji okrepil nacionalsocializem ter da sta politično nasilje in množično iztrebljanje političnih nasprotnikov postala uzakonjena stalnica.
Ustvarjalci: Režiserka in avtorica glasbenega izbora; Nina Rajić Kranjac , Dramaturg in prevajalec dodatnih besedil; Tibor Hrs Pandur
Dogajanje je umeščeno na prizorišče Oktoberfesta, slovite veselice v bavarski prestolnici, kjer se naključno srečajo vsi tedanji družbeni razredi. Osnovno gonilo drame, postavljene v čas množične brezposelnosti, je na videz banalen razhod med brezposelnim šoferjem Kazimirjem in nižjo uradnico Karolino. Kot da je prizorišče – to je Oktoberfest – neke vrste mikrokozmos, v katerem se v komunikacijo zapletejo zelo različni družbeni profili. Na neki način zaprtost družbenega sistema, ki se vzpostavi na prizorišču eskapističnega veseljačenja (izogibanje družbenim in političnim problemom), poudari tudi scenska zasnova z vrtljivo krožno ploščadjo na sredini. Ta se občasno vrti in izpostavi posamezne like, ki so na njej in ki postanejo tudi predmet opazovanja tistih, ki ostanejo zunaj. A kaj, ko ljudi bolj zanimata trenutna zabava in spektakularnost, ki jo prinese na primer cepelin, ki leti nad Oktoberfestom in ga vsi derejo gledat. Cepelin je kot privid utvar, zlaganih upov ter zmotnih predstav. Podoben razvedrilni pobeg iz realnega sveta ponudi še ena atrakcija – vlakec smrti. Kot v starem Rimu – ljudje si želijo iger oziroma atrakcij, spektakla.
Ödön von Horvath je bil neusmiljen kritik malomeščanstva, v katerem je videl družbeni sloj povzpetnikov, zametovavcev plemenitih vrednot in zavestnih ignorantov političnega dogajanja. A vzdušje v državi ni bilo mirno in optimistično. Tedanjo nemško družbo so zaznamovali izkoriščevalski odnosi med ljudmi, histerija in tudi fatalizem, kar vse poudari drama Kazimir in Karolina o pravkar odpuščenem šoferju in njegovi ambiciozni nevesti, ki upa, da ji bo uspel preboj v kakšen višji družbeni sloj. S poroko, seveda. Ödön von Horvath je vedno znova poudarjal, da je cilj njegove dramatike razkrinkavanje zavesti. Zavest individuumov je namreč ključ do vzpostavljanja možnosti za obstoj družbene ureditve, ki temelji na izkoriščanju. Von Horvath odgovornost za takšno stanje pripiše tudi delavcem. V predstavi tako slišimo poziv delavcem, naj se vključijo v delavsko fronto. Slišimo pa tudi to, da je svoboda delavcev lahko zgolj produkt samih delavcev.
Ker je Ödön von Horváth v svojih dramah seciral socialnopolitične teme srednjeevropskega miljeja, je v obdobju med obema vojnama slovel kot mojster prikazovanja usod obubožanih in brezperspektivnih delavcev, predvsem pa zaslepljenih uradnikov in meščanov srednjega razreda, ki so s svojo podporo prispevali k vzponu Hitlerja na oblast.
Jana Zupančič kot Karolina izvrstno ponazori to zaslepljenost in tudi nepoznavanje družbenega ustroja – ko misli, da se druži z akademiki, ko se spogleduje z “navadnim” modnim prikrojevalcem (Jernej Gašperin), in upa, da jo bodo višji družbeni sloji sprejeli za sebi enako. Da je družbeni vzpon osrednja preokupacija večine predstavnikov nižjih slojev, potrjujeta tudi Karolinina mama in oče (Karin Komljanec in Gregor Gruden), ki si za hčerko želita poroke z državnim uradnikom. Vsaj državna pokojnina bo zagotovljena. Dramsko dogajanje na več načinov pokaže, da je družba prežeta z medosebnim nasiljem. Naj bo to spolno nadlegovanje deklet ali pa nasilje med zakonci, ko mož (Matej Puc v vlogi Kazimirjevega prijatelja Merklovega Franca) kar tako mimogrede udari ženo (upodobi jo izvrstno humorna Mojca Funkl). Avtorski dodatek je tudi uporaba komentarjev k predstavi oziroma metabesedila, torej besedila o besedilu. Na robu odra večino časa sedi angel varuh (Tanja Dimitrievska), ki celotno dogajanje “sicer spremlja, nima pa nobene moči, da bi vanj kakor koli posegal”. Nekaj komentarjev prispevajo tudi sami dramski liki. Vtis, da gre dejansko za igro, v kateri se tudi dramski liki zavedajo, da zgolj igrajo, ustvarijo trenutki, v katerih se igralci usedejo na rob odra in snamejo lasulje. Niso več zamaskirani igralci, postanejo ljudje z lastno držo in pogledom na teme, ki jih poudarja drama. Kot edini, ki ni brezsramen oportunist, je v predstavi videti kot brezposelni šofer Kazimir (Primož Pirnat), čigar precej obupno situacijo morda nakazuje tudi njegova nekoliko ‘čudna’ lasulja, zaradi katere je videti njegova pričeska rahlo ‘v razsulu’. Na koncu predstave se zdi, da je on moralni zmagovalec, da ni odvisen od Karolinine naklonjenosti in da ostaja zvest svojim načelom. Konec je vendarle odprt: ne vemo, kakšna prihodnost čaka Kazimirja in Karolino. Za sklep obravnave odnosa med Kazimirjem in Karolino je morda relevanten naslednji citat iz dramskega besedila: “Ljudje pogosto v sebi nosijo hrepenenje – kasneje se pa s polomljenimi krili vrnejo in življenje teče naprej /…/” (Karolina).
Nervoza, iskanje pozabe dejstev v zabavi, razpad družbe, ki ga nakazuje razvoj odnosa (ali nato neodnosa) med Kazmirijem in Karolino napoveduje katastrofo, vojno, za katere izbruh leta 1939 Ödön von Horvath ni mogel vedeti. Tudi doživel je ni, saj je leta 1938 umrl.
Gledalci smo bili nad predstavo zelo navdušeni!
Maja Drolec
