Ob prebiranju knjige Delie Owens; Tam, kjer pojejo raki se poraja razmišljanje o materah.
Ko posije sonce, se v srcu prebudi ljubezen. Največ dobrote in ljubezni daje mama. Otroku je prva na svetu in edina. Nikoli ga ne zapusti. Vse življenje ga spremlja in oblikuje njegovo otroštvo.
Tako bi moralo biti, a ni vedno tako….
V knjigi Tam, kjer pojejo raki Kyina mama odide. Ker ne zmore več. Rodila je pet otrok, mož je pijanec, neuspešen, nasilen, pretepa njo in otroke. Naseliti se morajo na koncu vasi, kar daleč stran od ljudi, v močvirju.
Doma sta samo še najmlajša otroka, drugi so se zaradi očetove grobosti že razbežali po svetu. Ko ata pretepe mamo z drogom, sin hoče to preprečiti, a ga oče udari po obrazu, da obleži v mlaki krvi, brazgotina mu ostane do konca življenja. Tedaj mama odide. Odide, ne da bi komur koli kaj rekla. Zaradi stresa, groze in nevarnosti življenja z atom. Deklica Kya je stara štiri leta in ve, da mame ne bo nazaj, saj je vzela modri kovček in obula čevlje iz umetne aligatorjeve kože. Edini par za na lepše.
Kmalu za njo odide tudi brat in mala močvirka, kot so ji rekli ljudje iz oddaljene vasi, ostane sama. Sama z očetom. A tudi oče čez nekaj let odide. Ko močvirka izda svojo prvo naravoslovno knjigo o življenju v močvirju, čez mnogo let, jo obišče brat in ji pove, kaj se je zgodilo z mamo. Odšla je k sestri, a tam se ni družila z nikomer, ni govorila, bila je »obnorela«, saj ni mogla več do svojih otrok, ker ji je to preprečeval mož, ki bi jih pretepel do konca, če bi se vrnila. Bila je odrezana od otrok in sama. V takšnih okoliščinah pa se ljudje vedejo drugače.
Deklica Kya, ko je bila še majhna, ni mogla razumeti, zakaj jo je mama kar zapustila. Bratec ji je tedaj povedal zgodbo o lisici, ki včasih zapusti mladiče, ko ima ranjeno tačko, ker ve, da jih ne bo mogla nahraniti. Ko si opomore, skoti novo leglo, ki bo preživelo.
Edino, kar je mama potem sama sploh lahko delala, je to, da je slikala. Naslikala je svoje otroke. Po spominu. Več let je slikala svoje otroke po spominu, podnevi in ponoči. Uspelo ji je iz norosti iztisniti lepoto. Naslikala jih je, kot da jih ima pred seboj. Kdor bi si ogledal te portrete, bi mislil, da je na njih najsrečnejša družina, ki živi na obali in se igra na soncu.
To se je dogajalo leta 1952, v Ameriki. Kaya je literarna junakinja, ki ji uspe izdati sedem naravoslovnih knjig, čeprav ni nikoli hodila v šolo, a pozna močvirje do obisti, tudi ona je nadarjena risarka in vse rastline in živali tudi naslika, a njeno življenje se zgodaj konča.
Na svetu so mame z otroki, ki nimajo srečnega otroštva. Moralo bi biti igrivo, ljubeče, a je velikokrat kruto, neotroško, zlorabljeno, zanemarjeno. Od rojstva dalje se jim dogajajo krivice. Revni postanejo še revnejši, tisti v vojni, izgubijo vse: dom, družino, dostojanstvo, upanje, občutek za lepo in za ljubezen. Največkrat potem, ko odrastejo, tudi oni sejejo sovraštvo, ki se samo še stopnjuje in zaide v temo. Mnogi bežijo pred grozo, v neznano. Postanejo sirote, ki gredo za soncem; ali ga najdejo? Največkrat ne. Matere pa trpijo, se žrtvujejo, samo da bi bilo otrokom lepo…
V slovenski literaturi je simbol ženskega hrepenenja po sreči, lepšem življenju in ljubezni Lepa Vida.
Avtorica članka: Maja Drolec
