Pomlad.
Kakšna nedoumljiva sila krasi Zemljo:
pisani metulji,
rože v vseh mavričnih barvah,
žgoleče ptice;
približevanje in umikanje v ritmu zbujajočih vetrov.
Dvignila sem pogled iznad knjige
in se ti zazrla naravnost v oči.
Rekel si, da bi se rad staral z mano.
Barvitost na paleti zvončkov,
trobentic, vijolic in marjetic …
Toplo si se nasmehnil.
Nikoli prej nisi živel,
nekaj v tebi vriska …
Ko si slačil zimske rokave,
si nase vlekel liso za liso svetlobnega sija
in ogrel svoje srce v soncu.
Da bova nekoč …
Mnogo ljudi preživi vse življenje,
ne da bi se zavedali,
da lebdijo v praznini.
In ta tvoj nasmeh bi lahko stopil ves svet
in vse sovraštvo po vsem planetu…
Kapljica odrešenja.
