Ti si zvezda mojega ozvezdja.
Ta misel v mojem bistvu ne izgine, narahlo gloda.
Vse, kar čutiš,
je na dlani.
S telesom premaguješ ovire, šineš skozi vrzel, se poženeš čez val,
kristalni okruški se svetlikajo na nebu,
postajaš nema senca na travniku,
vzpenjaš se in postajaš najsvetlejša zvezda ozvezdja.
Ko se ustaviš,
začutiš divjo naravo, sproščanje telesa se naseli v tebi.
Svet
je oblikovala voda, odblesk gibke gladine.
Brezčasno drviva skozi vodo k zvezdam in k zemlji.
Samo midva.
Odtis najinih teles dobiva obliko, žene te k meni.
Kako lahko se je obrniti proti toku,
nič skrajnega ni v tem.
Čutenje, čudenje,
ko jata zvezd postane fragment ozvezdja.
